|
Christie -> RE: Grozi, da bo odšel (7.1.2007 17:51:00)
|
Hm, pa sem mislila da sem edina v takšni situaciji.
J@n@ in ostale mamice, tudi meni se podobno odvija ta film, le da (še?) ni bilo nobenega fizičnega udarca.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]
Moj partner je bil, ko sva se spoznala, tak srček. Sploh ni bilo ovir, ki bi mu stale na poti, ko je želel biti z menoj. Bil je pozoren, nežen, ljubeč in vse kar paše zraven. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]
Spreminjati pa se je začel že v času nosečnosti, sploh pa proti koncu le te.
Primer; Enkrat sem se hudo prehladila, imela sem tudi vročino in sem bila totalno zanič. Kaj je naredil on? Šel je na neobvezno službeno srečanje, kjer je užival cel dan in prišel domov šele zvečer,mene pa je pustil samo ....seveda, zakaj bi visel ob bolni nosečnici in ji skuhal kakšen čaj, ko pa je s sodelavci bolj zanimivo.
Po porodu, pa ga sploh ne prepoznam več. Do mene se vede kot da sem smet. [sm=smiley19.gif]Imela sem poporodno depresijo in ko bi ravno takrat mogla počivat in bi on skrbel za malega in mi pomagal pospravljat, je raje visel v lokalu s sodelavci in to vsak dan po šihtu!!! in še rekel mi je da je poporodna depresija izmišljena stvar. Jaz sem bila totalno na dnu, jokala sem cel mesec, počutila sem se ničvredno in vse delala sama....no ja, s pomočjo mojega očeta in ostalih mi res ne bi uspelo. Ko je spil nekaj steklenic piva, sem bila dovolj dobra da se je z menoj pogovarjal, bila sem tudi dobra da se je lahko izpraznil (vsi vemo na kaj ciljam), bog ne daj da sem mu omenila da me boli hrbet in da bi potrebovala masažo - se mu že ni dalo. Trudila sem se biti ljubeča, prijazna, realna in tudi popustljiva....nič ne pomaga. Saj drugače ni vedno tako slab-včasih kaj dobrega skuha, malo pospravi (odvisno od dneva seveda) in se ukvarja z malim ampak večinoma, ko je trezen, me pa sploh ne porajta več, zdim se mu zatežena, ker mu težim, ko hoče v miru popivat in hodit po lokalih, zdim se mu zrela za psihologa in rekel mi je tudi, da sploh nisem več ista kot prej. KAKO NAJ BOM??????????? Saj sem se jaz tudi mogla odpovedat družabnemu življenju in to v celoti, saj v nosečnosti in po porodu ne moreš ravno popivati in ga 'srat' okoli.
Naštevala bi lahko v nedogled, pa ne me narobe razumet....tudi jaz sem kdaj tečna in težka, ampak spremenila se pa nisem.....še vedno ga imam rada, sem pozorna do njega in skrbi me zanj. Ker ko se zazrem v njegove oči, vidim tiste lepe in srečne trenutke, za katere mi ne bo nikoli žal.....želim si samo, da bi se morda malo več posvetil meni in sinu in da bi razumel, da je biti družina nekaj najlepšega v življenju.
Danes sem ga poslala domov, ker se ne morem več zbujati vsako jutro in poslušati očitke, da sem vsega kriva jaz.....preveč mi je hudo in sem žalostna, ker ni tako kot bi lahko bilo.
Premišljujem pa vsak dan bolj, should I stay or should I go....ker sem bila tudi jaz včasih bolj srečna, zabavna in vesela....mali sinko pa je edini, ki me gor drži....če ne bi bilo njega, ne bi dolgo premišljevala...
Vso srečo vsem! Imejte se rade in naredite korak naprej.
LP[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]
|
|
|
|