|
Anonimen -> RE: Kaj pa jaz? (22.12.2006 0:16:55)
|
anomnimana2 tuki!
Ja takole je, res je, najtežje se je odločiti. In res je kot praviš ti, da ne želiš preživeti življenja na kavču! Mislim, da sva si zelo podobni, tudi sama sem človek poln energije in hrepenim po stalno novem. Zato moj prejšnji partner, ki je tudi z mano delal kot s princesko, uf kolikokrat sem dobila zajtrk v posteljo, vse prav vse bi storil zame, če bi hotela pa bi šel na luno, sredi noči nabirat jagode.....ampak to je...dolgočasno, res se sliši pravljično ampak verjemi mi in vsi ostali, da je vse preveč rutinsko in samoumevno, če veš, da boš vsak dan dobil zajtrk, skuhano kavico, da bo partner vse naredil namesto tebe-ker te ima rad! postane vse skupaj enolično in izgubiš se v dobroti. zdajšnji partner mi ne prinese zajtrka v posteljo (ker se kao v postli ne je), skuha mi kavo ampak redko kdaj, in ravno v tem je fora, da je tista njegova kavica takooo dobra, ker prileti malokrat,. pri prejšnjem smo dva dni razmišljali, kako bi šli v nedeljo na izlet in smo nazadnje ostali doma (ker se nismo nič pamtnega spomnili) ZDAJ, reče moj dragi zjutraj, pripravite se na izlet, čez eno uro se odpeljemo...in se peljemo v Bohinj, v Portorož, vse je spontano, skupaj se smejimo, kolesarimo, potujemo..ja tudi prepirava se ampak zaradi brezvezvnih stvari in po 5-min. je že ok. hočem ti prikazati le razliko med mojima moškima.
PRVI, bi vse storil zame ampak je miren umirjen preudaren...DRUGI,me ima zelo rad, in je človek akcije in takšnega jaz potrebujem.
Pa še tole! Vem, da imaš sedanjega partn. rada, te tudi razumem kako, vendar nikoli ampak res nikoli ne boš srečna, če boš z njim, zato, da ga ne boš prizadela, da ne boš prizadela staršev...kdo je pomemben in na prvem mestu TI!!!
Jaz sem takrat zapustila vse udobje in se odselila z otrokom v najemniško stanovanje, ravno zaradi vseh očitkov in pritiskov od doma. ni mi bilo lahko, ker občutek krivede je bil VELIK, ampak mi ni žal, življenje je tako kratko, da ga je škoda ne - živeti!
pozdravček!
|
|
|
|