|
Anonimen -> RE: Za brezposelne mamice (17.12.2006 23:38:25)
|
Tudi jaz sem bila med brezposelnimi mamicami, ko sem imela samo Jana. Pa se nisem nič kaj pretirano obremenjevala. Imela sem zagotovljeno streho nad glavo za minimalno ceno, za hrano in stroške je bila dovolj socialna pomoč, vrtec sem imela brezplačen. Cel ljubi dan časa torej zase, za otroka, za karkoli - tudi za iskanje službe, med drugim. In jasno, da sem jo našla. Od svojega 15. leta sem sicer že zamenjala malo morje služb (preko študentskega servisa in dela na črno do zaposlitev za določen in nedoločen čas). Najraje sem delala tam, kjer je bilo na črno (pa ne zaradi neobdavčenega denarja, ampak zato, ker je bilo, kot zakleto, ravno tam najboljše vzdušje in najbolj zanimivo delo), v firmi, kjer sem bila zaposlena za nedoločen čas, pa sem sama dala odpoved, pa čeprav sem imela 200.000 SIT netto plače (ta denar ni vreden tega, da mi histeričen direktor jebe mater ob petih zjutraj).
Danes (ne dobesedno danes, ampak pač v tem času) se poslavljam od službe, kjer sem presedela dve leti. Luštno delo, simpatičen kolektiv, s klasičnimi problemi (ljubosumje med sodelavkami, podtikanje tujih napak, živčni sodelavci in 500 eurov netto plače). Ampak s Kamikazo greva na svoje (samo s.p., nič drugega) in bom v bistvu samozaposlena, ampak bom lepo sedela doma. Ukvarjala se bom z domačo administracijo in, če se mi bo dalo in če bo čas, še s kakšnim delom preko Interneta ali delom na domu. Pa čisto nič drugega. Dovolj je bilo 13 let čistega garanja, brez bolniških, brez dopustov, brez regresov, brez porodniških (pa imam dva otroka in še tretjega v planu)... Zdaj je čas, da se sestavim skupaj in za 30. rojstni dan začnem dobesedno ŽIVETI. Občutka družbene koristnosti pa ne potrebujem - ker tudi nimam občutka, da bi bila družba (s tem ne mislim na posameznike, ampak predvsem na RS) kaj pretirano koristna zame.
|
|
|
|