|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 13:05:46   
baguSka
IZVIRNO SPOROČILO: jana73

se strinjam s taniko in Marogico user posted image  





user posted image user posted image

(odgovor članu kofetek2010)
Neposredna povezava do sporočila: 26
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 13:12:26   
tanikaa
IZVIRNO SPOROČILO: Sita

IZVIRNO SPOROČILO: tanikaa

To ti misliš. user posted image   Poznam te veliko bolj, kot si misliš. user posted image



A res!
Pa resnično lahko rečeš, da poznaš samo sebe?



Skrenila si s puta.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

(odgovor članu Sita)
Neposredna povezava do sporočila: 27
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 13:20:43   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: tanikaa

Pa kaj bom res edina, ki bo temu oporekalauser posted image

Ljube duše. Za pol leta bom dopolnila 35 let. In niti slučajno na življenje ne gledam tako, kot je zgoraj napisano. Je res, da so bili v mojem življenju ljudje, ki jih zdaj več ni, ker so odšli svojo pot. Je res, da jih je veliko ostalo in so se spremenili. Ampak tudi jaz sem se. Ne žalujem za tistimi "mladostnimi" leti, ker se niti slučajno ne počutim stara. Niti najmanj. Čisto po pravici vam povem, da tak doboro, kot se počutim zdaj, da tako srečna kot sem zdaj, nisem bila še nikoli. Dosegla sem marskikateri cilj, mam otroka, čudovitega partnerja, katerega bi občasno tudi zadavila z veseljem, ampak meni je življenje ENOSTAVNO PREKRASNO.

Imam prijatelje, družino, finančno sigurnost, samostojno odločam o svojem življenju...je res, da se pojavijo tudi problemi, skrbi...ampak tudi v mladosti so se. Je res, da so bili drugačni, ampak takrat so za mene bili glih tak pomembni, kot so ti problemi, ki jih imam danes.

Danes sem bolj odrasla, imam več izkušenj... V GLAVNEM: NISEM STARA, SEM SREČNA IN NITI SLUČAJNO SE NE OBREMENJUJEM Z LETI.

Zdaj sem v službi...se pravi dobila bom plačo.
Zvečer grem s prijatelji in partnerjem na obvezno petkovo pijačo.....se pravi imam prijatelje in svoj prosti čas.
Jutri dobimo zvečer obiske.....zopet obkrožena s prijatelji.
V nedeljo je na vrsti cartanje....imam čudovito družino.

IMAM VSE.



Tale topic je krenil v pravo smer vse do tega Tanikinega posta. Tanika, vse v redu, vesel sem za tebe, tvojo srečo, lepo je da si to napisala, ampak topic je imel popolnoma drug namen. S spoštovanjem, glede na to da se ne poznama in da preko tega foruma res ne mislim lomiti kopij z nikomer, ampak temo, v kateri je pred teboj par ljudi odkrilo neko poanto, se na nek način našlo v tem kar sem citiral, verjetno tudi bilo pripravljeno še o čem podebatirati, ti s svojimi kratko-malo bahavim postom brezobzirno zadušiš. Ne qrči se, če ne smatraš, da nimamo prav, nobeden ti ne oporeka, ti pa z velikim veseljem dam en nasvet. Iskreno, vesel sem, da v življenju ne vidiš druge strani medalje. Bojim se da niti približno nisi zadela poante te teme. Ne boleham za tistimi časi ker bi se tja rad vrnil, temveč pogrešam tisto miselnost. Čeprav smo bili mladi smo bili nekako solidarni, nepokvarjeni, nedolžni, neumni in svet je bil prelep z vsemi težavami, ki smo jih imeli. Pa čeprav tudi takrat nisem videl smisla v življenju je bilo lažje ker sem bil sam. Danes, ne vem kaj prepuščamo svojim otrokom. "Ljuba duša" niso vsi rojeni po srečno zvezdo, da bi se lahko brez problema podpisali pod "Imam prijatelje, družino, finančno sigurnost, samostojno odločam o svojem življenju...". Ko govorim o smislu ne razmišljam samo delno in površno kot imam občutek pri tebi ampak se nekje zavedam vprašanj v globalnem smislu. Nisem tako površen, da bi vse kar se dogaja okrog mene sprejel zdravo za gotovo. Ne bom se zadovljil samo s tem, da bom priznal svetu, kako prav ima medtem ko se mi bo nepravičnost in nepravilnost, hinavščina, napuh in kapitalistično brezumje kazalo na vsakem koraku. In naj me nekdo prepriča, da tisti, ki nam krojijo usodo resnično ne razmišljajo v stilu enega mojih "bližnjih" ljudi, ki zaradi svojega samoljubja ne sprejema odgovornosti za pot, ki jo bomo tlakovali našim zanamcem.

In kdo je sploh rekel, da koga skrbijo njegova leta?

(odgovor članu tanikaa)
  Neposredna povezava do sporočila: 28
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 13:29:48   
tanikaa
IZVIRNO SPOROČILO: Bakfark

IZVIRNO SPOROČILO: tanikaa

Pa kaj bom res edina, ki bo temu oporekalauser posted image

Ljube duše. Za pol leta bom dopolnila 35 let. In niti slučajno na življenje ne gledam tako, kot je zgoraj napisano. Je res, da so bili v mojem življenju ljudje, ki jih zdaj več ni, ker so odšli svojo pot. Je res, da jih je veliko ostalo in so se spremenili. Ampak tudi jaz sem se. Ne žalujem za tistimi "mladostnimi" leti, ker se niti slučajno ne počutim stara. Niti najmanj. Čisto po pravici vam povem, da tak doboro, kot se počutim zdaj, da tako srečna kot sem zdaj, nisem bila še nikoli. Dosegla sem marskikateri cilj, mam otroka, čudovitega partnerja, katerega bi občasno tudi zadavila z veseljem, ampak meni je življenje ENOSTAVNO PREKRASNO.

Imam prijatelje, družino, finančno sigurnost, samostojno odločam o svojem življenju...je res, da se pojavijo tudi problemi, skrbi...ampak tudi v mladosti so se. Je res, da so bili drugačni, ampak takrat so za mene bili glih tak pomembni, kot so ti problemi, ki jih imam danes.

Danes sem bolj odrasla, imam več izkušenj... V GLAVNEM: NISEM STARA, SEM SREČNA IN NITI SLUČAJNO SE NE OBREMENJUJEM Z LETI.

Zdaj sem v službi...se pravi dobila bom plačo.
Zvečer grem s prijatelji in partnerjem na obvezno petkovo pijačo.....se pravi imam prijatelje in svoj prosti čas.
Jutri dobimo zvečer obiske.....zopet obkrožena s prijatelji.
V nedeljo je na vrsti cartanje....imam čudovito družino.

IMAM VSE.



Tale topic je krenil v pravo smer vse do tega Tanikinega posta. Tanika, vse v redu, vesel sem za tebe, tvojo srečo, lepo je da si to napisala, ampak topic je imel popolnoma drug namen. S spoštovanjem, glede na to da se ne poznama in da preko tega foruma res ne mislim lomiti kopij z nikomer, ampak temo, v kateri je pred teboj par ljudi odkrilo neko poanto, se na nek način našlo v tem kar sem citiral, verjetno tudi bilo pripravljeno še o čem podebatirati, ti s svojimi kratko-malo bahavim postom brezobzirno zadušiš. Ne qrči se, če ne smatraš, da nimamo prav, nobeden ti ne oporeka, ti pa z velikim veseljem dam en nasvet. Iskreno, vesel sem, da v življenju ne vidiš druge strani medalje. Bojim se da niti približno nisi zadela poante te teme. Ne boleham za tistimi časi ker bi se tja rad vrnil, temveč pogrešam tisto miselnost. Čeprav smo bili mladi smo bili nekako solidarni, nepokvarjeni, nedolžni, neumni in svet je bil prelep z vsemi težavami, ki smo jih imeli. Pa čeprav tudi takrat nisem videl smisla v življenju je bilo lažje ker sem bil sam. Danes, ne vem kaj prepuščamo svojim otrokom. "Ljuba duša" niso vsi rojeni po srečno zvezdo, da bi se lahko brez problema podpisali pod "Imam prijatelje, družino, finančno sigurnost, samostojno odločam o svojem življenju...". Ko govorim o smislu ne razmišljam samo delno in površno kot imam občutek pri tebi ampak se nekje zavedam vprašanj v globalnem smislu. Nisem tako površen, da bi vse kar se dogaja okrog mene sprejel zdravo za gotovo. Ne bom se zadovljil samo s tem, da bom priznal svetu, kako prav ima medtem ko se mi bo nepravičnost in nepravilnost, hinavščina, napuh in kapitalistično brezumje kazalo na vsakem koraku. In naj me nekdo prepriča, da tisti, ki nam krojijo usodo resnično ne razmišljajo v stilu enega mojih "bližnjih" ljudi, ki zaradi svojega samoljubja ne sprejema odgovornosti za pot, ki jo bomo tlakovali našim zanamcem.

In kdo je sploh rekel, da koga skrbijo njegova leta?



In da dodam še to, da ne boš govoril, da smatram vse zdravo za gotovo. NITI PRIBLIŽNO. Ker za vse to, kar mam zdaj, sem se morala prekleto fejst potruditi. PREKLETO FEJST. Sem šla skozi pekel, da sem prišla do nebes. In zaradi tega tak fejst spoštujem to kar mam. In zato v tem tak fejst uživam. In zato to tako fejst cenim. In nisem površna. Niti približno. Mogoče glupa, površan pa ne.

Ljubi moj. Pri 26 sem pokopala moža. Pri 26 letih sem ostala sama s 4 letnim otrokom, minimalnimi dohodki, ki so komaj zadostovali za preživetje. Spopadla sem se z depresijo, ki jo mnogi ne smatrajo za bolezen. In mi je tudi vseeno. In pri 26 letih sem se morala naučiti nekaj, kar se nekateri ne naučijo celo svoje življenje. In zato mi ne govori, da sem površna. Mogoče samo nisem toliko inteligentna kot ti. Sem pa zato močna. Sem pa zato borka, ki se bori za svojo in otrokovo srečo. In SEM ČLOVEK, KI SE JE LETA BORIL ZA TO, KAR MA DANES.


_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 29
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 13:47:07   
tanikaa
In če ti niti takrat, niti zdaj ne vidiš smisla v življenju.....jaz ga vidim. Sicer manj inteligentno ampak kljub vsemu.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

(odgovor članu tanikaa)
Neposredna povezava do sporočila: 30
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 13:54:28   
tanikaa
IZVIRNO SPOROČILO: Bakfark
"Ljuba duša" niso vsi rojeni po srečno zvezdo, da bi se lahko brez problema podpisali pod "Imam prijatelje, družino, finančno sigurnost, samostojno odločam o svojem življenju...".




Ja in res sem rojena pod srečno zvezdo. Ker je vsak. Vsak, ki je pripravljen se boriti za svojo DOBER IN SREČEN JUTRI. Da se bori za prijatelje, družino, finančno sigurnost in za samostojno odločanje o svojem življenju.



_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 31
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 15:28:14   
Anonimen
Prišparala bi nam dve strani dvoma v tebe, če bi že na začetku opisala svojo zgodbo! In ne bi potem kar trikrat odgovarjala na moj odgovor tebi! Ne skrbi za svojo inteligenco, ne razmišljam o njej, niti je to tukaj bistveno.
Pa še nekaj, če si se prebila skozi tak pekel, ne pomeni, da imajo vsi to srečo. Kot sem rekel, upam, da bom po vsem tudi jaz razmišljal tako kot ti in lahko rekel, da je življenje lepo. Mogoče res nimamo za kaj skrbeti, tudi sam sem mnenja, da živimo bolje od 80% ljudi na tem svetu, da živimo "bolj" od tam nekoga iz Zimbabwea. Problem je v tem, ko se na koletkivni družbeni ravni nehamo tega zavedati ker nam sistem vsiljuje takšne kriterije, ki počasi postajajo nedoumljivi za nas same. Postavi zdaj svoja razmišljanja o sebi v razmerje s sistemom. Kje se vidiš, kje vidiš svoje otroke? Jaz nimam lepe slike o vsem. Zavedanje o smrti je tisto kar naju defitivno veže, le da jaz nisem na isti izkustveni ravni kakor ti. In verjamem, da je tudi po smrti življenje možno. Le v drugačni obliki.


< Sporočilo je popravil Bakfark -- 8.12.2006 15:30:30 >

(odgovor članu tanikaa)
  Neposredna povezava do sporočila: 32
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 16:47:53   
iva01
Ej, veš da jaz tud včasih tako razmišljam in resnično pogrešam tista brezskrbna leta in" uživanje življenja", sej je res da greš v službo dobiš plačo pa lahk seb in otrokom kaj privoščiš, kupiš stanovanje, avto, se igraš in občuduješ otroke- to vse so v bistvu neka zadovoljtva in stvari ki te delajo srečne.
Ampak se mi zdi da je zadnje cajte življenje tako natempirano da sploh ne "živim" več ampak iz dneva v dan ponavljam isti ritual! In resnično si kdaj zaželim da bi spakirala kufre in odšla nekam na en osamljen otok in cele dneve ležala pod palmo in brala knjige ki jih še nisem pa jih imam že zelo dolgo v planu za prebrat, da mi celi dan nebi bilo treba spregovorit niti ene besede.
Zdi se mi da svet počasi zahaja na narobne tire. opažam tudi da se prijateljstva vedno bolj zanemarjajo, ker enostavno ni več časa za ohranjanje le tega saj je večina od nas naravnana tako da večino energije porabimo za uresničevanje materialističnih ciljev, doseganje uspešne kariere, pozabljamo pa na ljubezen, prijateljstvo .

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 33
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 17:27:11   
Sita
IZVIRNO SPOROČILO: tanikaa

IZVIRNO SPOROČILO: Sita

IZVIRNO SPOROČILO: tanikaa

To ti misliš. user posted image   Poznam te veliko bolj, kot si misliš. user posted image



A res!
Pa resnično lahko rečeš, da poznaš samo sebe?



Skrenila si s puta.


Res? Kako potem lahko poznaš mene, če se sama ne poznam?

"Svaki dan u svakom pogledu sve više napredujem."

"Sve se mjenja ...." ali kako že.

V glavem, nihče ne more nikogar poznat, saj si lahko že drugi dan čisto drug človek. A misliš, da vem, kaj bo jutri? Mar vem, kako bom razmišljala in reagirala jutri? Mar to kdo ve?

Seveda pa nedvomno o nas drugi več vedo, kot mi o sebi. Včasih nekateri povedo toliko o "nas", da se čudim in oziram naokoli, kje je še ena moja soimenjakinja. user posted image  Nekateri imajo zelo bujno domišljijo in so pri tem prepričani, da vse vedo in strašno ponosni na svoja odkritja.

Včasih pa si nekdo tako ustvari namišljenega sovražnika, ker mu manjka pljuvalnik za lastno žlehtnobo.

Ni letelo nate - to je samo nek moj preblisk ....user posted image  o tem, kako včasih "poznamo" druge.

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

(odgovor članu tanikaa)
Neposredna povezava do sporočila: 34
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 19:01:35   
fuzzy
Ah, Tanika, pač nisi razumela poante. Včasih se je prav fino počutiti malce otožno in nostalgično razmišljati o starih dobrih časih (no, pri meni je to znak pms, user posted image . Resno.) Se tebi to nikoli ne zgodi? Saj veš, tisti občutek, kako je svet krivičen  in 'dolina solz' in 'čas v njem rabelj kruti' (citiram pametnejše od sebe, ker so s temi besedami krasno zadeli tisti občutek)? Ampak čez pol ure mi postane dolgčas, ker se naveličam tragike in grem spet uživat življenje.
Za tvojo zgodbo pa - ala ti vera! user posted image Ni jih veliko, ki bi se pobrali in šli naprej.

(odgovor članu tanikaa)
Neposredna povezava do sporočila: 35
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 20:33:46   
Rožica I
IZVIRNO SPOROČILO: Bakfark

Nostalgija za prošlim vremenima me ubija...
---------------------------------------------------
Nostalgija je nekaj krasnega, napolni te z davno pozabljenimi čustvi in izkušnjami.. Le zakaj bi te to ubijalo, dragi nostalgik?!
Prepusti se tem občutkom. Ko te bo, po tvoje ubijalo, veš da živiš..


_____________________________

ROŽICA

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 36
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 20:38:55   
Rožica I
IZVIRNO SPOROČILO: Sita

Vesela sem tukaj in zdaj 
V bistvu sem srečna, ker skoraj nič ne rabim. Imam nekaj čudovitih prijateljev in prijateljic, vendar nisem odvisna od nikogar. Lepo mi je tudi, ko sem sama s seboj. Torej mi nič ne manjaka. In ne bojim ničesar - ne starosti ne bolezni ne smrti. Vsa, kar bo prišlo, sprejmem z odprtimi rokami in hvaležnostjo - naj bo to "dobro" ali "slabo".

------------------------------------------------------------
Kako preprosto modro user posted image , Sita! Kakor ostali tvojih posti, ki sem jih prebrala..

_____________________________

ROŽICA

(odgovor članu Sita)
Neposredna povezava do sporočila: 37
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 21:57:58   
Joe
Hm, zanimiva tema.

Dokaj dobro razumem, kaj hoče povedati Barfark, enako, kaj pravi - in se v precejšnji meri podpišem spodaj - tanikaa. Pa Jančikina poanta.

Moje misli zadnjih dveh tednov se tudi po službeni dolžnosti vrtijo okrog družbenega sveta na splošno. Svet je bil, je in bo vedno poln dreka in pogoltnosti, njegov mešalec pa bodo brezvestneži, vojske in kapital. Tisti, ki s(m)o dobrih namenov in dejanj, so, se in se bodo (bomo) prebijali med temi dogajanji.

Nima smisla govoriti, koliko odstotkov je česa. Zdaj 90:10, zdaj 50:50, nato 10:90, kakor pač kje in kdaj in v katerem oziru.

Kar se nadejam, je, da se jaz in bližnji (npr. naša država) ali izognemo hudemu zlu (vojni, podjarmljenosti, revščini) ali ga uspešno prebrodimo, ter da vsaj nekaj vendarle izboljšamo na tem svetu, tukaj, tam, zdaj ali za prihodnost.

Se pravi, tudi če imamo srečo (zegn ali žegen), da osebno živimo srečni (partner, družina), nas lahko povozi družbena dinamika, krive ali ne. Svet nikoli ni bil in ne bo igralnica, niti pravljica. Tako pač je. Ni lepo, v tem oziru.


_____________________________

Naši problemi so sanje revnih in preganjanih.

(odgovor članu Rožica I)
Neposredna povezava do sporočila: 38
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 22:04:15   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: Bakfark

Mogoče res nimamo za kaj skrbeti, tudi sam sem mnenja, da živimo bolje od 80% ljudi na tem svetu, da živimo "bolj" od tam nekoga iz Zimbabwea. Problem je v tem, ko se na koletkivni družbeni ravni nehamo tega zavedati ker nam sistem vsiljuje takšne kriterije, ki počasi postajajo nedoumljivi za nas same. Postavi zdaj svoja razmišljanja o sebi v razmerje s sistemom. Kje se vidiš, kje vidiš svoje otroke? Jaz nimam lepe slike o vsem. Zavedanje o smrti je tisto kar naju defitivno veže, le da jaz nisem na isti izkustveni ravni kakor ti. In verjamem, da je tudi po smrti življenje možno. Le v drugačni obliki.



Veš, bakfark, jaz sem o tem našem sistemu tudi ogromno razmišljala svoje čase. O krivičnbosti sistema, o kriterijih, ki so resnično pod vsemi nivoji, o tem, kako preživeti v tem trapastem sistemu, o tem, kaj bo to pomenilo za moje otroke....pa še polno podobnega. Najprej sem idealistično predvidevala, da ga bo mlada generacija (naša seveda) spremenila, potem sem naivno predvidevala, da lahko tudi posameznik veliko vpliva na razvoj družbe (bedarijauser posted image user posted image ). Potem me je končno razsvetlilo, da če se jaz sekiram ali ne, ne bo nič drugače. Sistem leti naprej po svojih bolanih tirnicah. Ugotovila sem še nekaj. Moja mladostna pričakovanja do življenja so bila totalno previsoka. Mislim da je to tisto, o čemer pišeš. Trenutek, ko človek prileti na realna tla, ko pogrunta, da če še tako seštevaš, da je v življenju vendarle veliko več slabega kot dobrega, da je treba mnogo več delat in borit se, kot pa je trenutkov sprostitve, uživanja sadov svojega dela, uživanja miru ali zabave - ali če hočeš drugače - sreče. Vendar sem jaz to sprejela. Da tako pač je. Dolgo je trajalo, ampak zdaj se mogoče sicer razburim zaradi kake konkretne situacije, vendar ta situacija ne hodi z mano ves dan. pustim jo tam, kjer je. To je rešitev za posameznika. Da naredi vse, kar lahko, pa da se ne sekira za tisto, na kar nima vpliva.

Seveda sem pogruntala še nekaj, česar tudi nisem prej vedela prav dobro. Da ljudje niso v osnovi slabi. Večina ljudi je dobrih, dobro mislijo in dobro delujejo. V to verjamem in ne le verjamem, to vem. Vendar je problem, ker je večina ljudi preplašenih. Obračajo besede in se obešajo na njih, pa iz tega delajo slona. Poglej lep primer site in tanike prav v tej temi. Saj sta obe fejst punci, pa kr neki v tri dni kontrirata, ena zato, da drugo malo jezi, ker se najbrž zabava, druga pa zato, ker čisto preveč zares in dobesedno jemlje vse skupaj. Saj ni važno. Važno je, da ljudje vedno jemljejo reči osebno in preveč so prizadeti zaradi oslarij. Imajo pa različne interese in vrednote. In samo in zgolj iz tega izhajajo vsa nasprotja tudi na nivoju celotnega sistema. Ker imajo različne interese in vrednote, različno vidijo reči in si jih različno interpretirajo. Saj ne gre za neko občesplošno človeško slabost, mislim ljudje niso slabi. Vendar so ljudje zmedeni, preplašeni in bolj brez zaupanja kot kdajkoli. In tako pač potem funkcionirajo, kot funkcionirajo. Ne zmorejo drugače.

Ne glede na vse si ne bi več želela mladosti nazaj. Meni je bil čas, ko sem hodila v šole grozen, kljub krasni familiji in kljub temu, da sem šolo po vseh merilih delala z levo roko. Pritiski s strani družbe so se mi v tistem času zdeli obupni, ljudje so se mi zdeli grozni. Zdaj sem "velika" in se bolje znajdem, ne jemljem več reči osebno, pa tudi zavedam se, da vse in vsakogar ne morem rešiti, kljub temu, da sem še vedno borec za odpravo krivic. Hočem reči, da mi je danes v tem čudnem svetu veliko lažje preživet, kot mi je bilo prej - ne glede na lepe čase žurk, druženj, športnih udejstvovanj, več denarja.... Zdaj imam pač druge prijatelje, druge interese, druge cilje in predstave o svetu. Čisto ok mi je.

Pa še to. Pišeš o smrti. Poglej, čim verjameš v posmrtno življenje, ti je itak vseeno, ali si tu ali tam, a ne?! Niti te ne more biti strah smrti kaj preveč, ker je itak vseeno, kje je tvoja duša, a ne? Torej je treba vzeti življenje zgolj kot eno zabavno igrico in probat igrat kakor najboljše zmoreš. Malo sem zašla, pa saj je vseeno, itak klepetamo....
user posted image

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 39
   RE: Odnos do sebe/sveta!
8.12.2006 22:04:57   
nejcko
Dobra in zanimiva tema, še boljši odgovori oz. debata, ki se je iz vsega tega razvila.
Sama na uvodni post ne gledam kot na svetobolje nekega ostarelega in neodgovornega "najstnika", ampak ga dojemam kot čustvo, ki slej ali prej doleti skoraj vsakogar. Tudi mene, priznam. Pa ne gre za to, ali živimo zdaj bolje ali smo bolje živeli prej, tukaj ima vsak svojo osebno izkušnjo, ampak gre preprosto za dejstvo, da je  mladost lepa kot taka. Nekako se mi zdi, da je Iva01 še najbolje zadela oz. razbrala bistvo uvodnega posta. Ob vsem tem, kako doživljamo svoj prej in svoj zdaj, pa se krasno kaže tudi to, kakšni smo po karakterju, kaj komu blazno veliko pomeni.
Osebno sem imela lepo in brezskrbno otroštvo ter mladost, doživela sem ogromno lepih, pa tudi mnogo trpkih stvari in zdaj ni bistveno drugače; ne živim v pravljici, a tudi v mori ne, pravzaprav mi nič ne manjka, tako kot mi ni manjkalo nikoli, le mladosti ni več - in ja, pogrešam jo! Pogrešam to, o čemer je pisal že Prešeren v svojem Slovesu od mladosti


   

 
s
Te videt, grji videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave;
mladosti jasnost vender misli take
si kmalo iz srca spodi in glave,
gradove svítle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsod vesele lučice prižiga

ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga. Ne zmisli, de dih prve sapce bóde
odnesel to, kar misli so stvaríle,
pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,

dokler, de smo brez dna polníli sode;
'zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost! po tvoji temni zarji
srce zdihválo bo mi, Bog te obvarji!


Pogrešam mladostniško spontanost, neobremenjenost, optimizem, sposobnost pozabiti in odpustiti, iskrenost. Mislim, da nihče ne more oporekati, da z leti postanemo ljudje veliko bolj občutljivi, zamerljivi, da mnogo bolj strogo ocenjujemo ljudi in izbiramo prijatelje, ah kaj prijatelje, celo znance, tekmujemo v imeti več in bolje in postajamo skrajno sebični. Včasih sicer (ne)pomembne stvari, danes zapolnjujejo naše misli  mnogo bolj  kot nekoč (moram se obregniti, res moramuser posted image - kup  odraslih žensk si da toliko opravka z enimi nike supergicamiuser posted image - po moje si še kot najstnice niso dale  toliko opravka  z lastno obutvijo, kot si ga delajo danes z obutvijo svojih otrok). Pa ne me narobe razumeti, nikogar ne obsojam, le tak fajn primer se mi zdi, kako današnja družba odraslih resnično gleda zgolj in samo še na in skozi materialne dobrine.
In ja, zato pogrešam mladost, ker tudi če nismo imeli vsega, smo znali živeti, si pomagati, se zabavati (seveda si našel sebi ustrezajoč krog ljudi), zamahniti z roko in si reči "Jah, pa kaj!" - predvsem pa smo bili to, kar smo po svoji primarni naravi (sicer egoistična) družabna bitja.

Moj oče in mama sta rojena pred 2. svet. vojno, torej sta živela v res hudih časih, v groznem pomanjkanju, a oba pravita, da je bilo vseeno zelo lepo, lepo zato, ker sta bila mlada.

(odgovor članu Sita)
Neposredna povezava do sporočila: 40
   RE: Odnos do sebe/sveta!
9.12.2006 13:02:21   
Anonimen
o tipu koji je poslao sve u k. i otišao negdje usred nićega živjet...


Saj si tudi sredi največje gneče sam.

Vseeno, kakšen je čas in kakšna je družba, v kateri živiš.

Naše življenje se začne, konča in dogaja predvsem v naši glavi. Če jo seveda nosimo s seboj.

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 41
   RE: Odnos do sebe/sveta!
11.12.2006 12:43:51   
tanikaa
IZVIRNO SPOROČILO: Bakfark

Prišparala bi nam dve strani dvoma v tebe, če bi že na začetku opisala svojo zgodbo! In ne bi potem kar trikrat odgovarjala na moj odgovor tebi! Ne skrbi za svojo inteligenco, ne razmišljam o njej, niti je to tukaj bistveno.
Pa še nekaj, če si se prebila skozi tak pekel, ne pomeni, da imajo vsi to srečo. Kot sem rekel, upam, da bom po vsem tudi jaz razmišljal tako kot ti in lahko rekel, da je življenje lepo. Mogoče res nimamo za kaj skrbeti, tudi sam sem mnenja, da živimo bolje od 80% ljudi na tem svetu, da živimo "bolj" od tam nekoga iz Zimbabwea. Problem je v tem, ko se na koletkivni družbeni ravni nehamo tega zavedati ker nam sistem vsiljuje takšne kriterije, ki počasi postajajo nedoumljivi za nas same. Postavi zdaj svoja razmišljanja o sebi v razmerje s sistemom. Kje se vidiš, kje vidiš svoje otroke? Jaz nimam lepe slike o vsem. Zavedanje o smrti je tisto kar naju defitivno veže, le da jaz nisem na isti izkustveni ravni kakor ti. In verjamem, da je tudi po smrti življenje možno. Le v drugačni obliki.



In zato v bodoče, preden boš nekoga obsojal, prej vprašaj, zakaj tako misli. Ne da takoj človeka obsodiš, da mu je bilo vse dano. Vprašaj, kako je do tega prišel. Ti si pa najprej obtoženca poslal v zapor, šele takrat si poklical sodnika.  Svojo zgodbo pa nisem imela namena opisati. Ker to je zame preteklost, ki naj počiva v miru. Si me pa izzval in samo zato sem to napisala. Drugače se temu izognem.

In če te moti, da sem trikrat odgovarjala se ti opravičujem. Sicer ne vem zakaj te to moti, ampak vseeno.

In vprašaš me, kje se vidim v prihodnosti? Po pravici povedano razen tega, da mam familijo tako kot jo mam zdaj, ne vidim ničesar drugega. Želim si, da ko sin zraste in se koliko toliko osamosvoji, ko naju več ne bo tak fejst potreboval, kot naju potrebuje zdaj, da bi malo več potovala, kot potujem danes. Je res, da je veliko odvisno od sistema. Ampak če mi ne bo omogočeno potovanje, bom pa verjetno našla kako alternativo. Vsekakor bo nekaj, v čemer bom uživala, nekaj, kar mi bo polepšalo življenje. In tudi če bo sistem še tako gnil, se bom trudila, da se ne bom vdala. Trudila se bom, da bom našla nekaj dobrega s čumer se bom lahko razvajala.  Če mi bo uspelo ne vem. V veliki meri bo odvisno od mene. In glih zaradi tega mam velike šanse, da mi bo fajn. Ker za sebe bom pa sigurno naredila samo najboljše.

Kje vidim svojega otroka? Tudi ne vem. Vem samo, da mu bom in sem mu delno že, dala tisto osnovno popotnico v življenje. To je izobrazba in vzgoja. V kaki meri bo vse to izkoristil, ne vem. Upam lahko samo, da maksimalno.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 42
   RE: Odnos do sebe/sveta!
11.12.2006 16:02:34   
Anonimen
IZVIRNO SPOROČILO: nejcko
Osebno sem imela lepo in brezskrbno otroštvo ter mladost, doživela sem ogromno lepih, pa tudi mnogo trpkih stvari in zdaj ni bistveno drugače; ne živim v pravljici, a tudi v mori ne, pravzaprav mi nič ne manjka, tako kot mi ni manjkalo nikoli, le mladosti ni več - in ja, pogrešam jo!


Jst tud... user posted image user posted image  

Sem zadnjic opazil.. da mam cca 1 cm manj las na celu.. Uhhhhh.. To ni fer.. user posted image user posted image  Pravzaprav je neumo.. user posted image  Baje se celice starajo, ker smo mi prepricani ,da se staramo.. torej ,ce spremenimo prepricanje.. in se prepricamo ,da se bomo pomadili.. se bomo pomladili..
No sej sem se pomladil.. samo telo neki strajka.. hm.. bom ga probu prepricat.. drugace pa ga bom zamenjal.. in probal se enkrat.. user posted image user posted image

Pa vcasih sem lahk 15 x zaporedoma.. zdaj pa ko zacnem 15-stic.. ne gre vec tko.. Shit.. user posted image user posted image Kaj naj zdej..user posted image   za viagro se mi zdi skoda dnarja... Eh.. bom pa pac samo 14 krat.. user posted image  

(odgovor članu nejcko)
  Neposredna povezava do sporočila: 43
   RE: Odnos do sebe/sveta!
11.12.2006 17:54:00   
caillou
Imam se lepo in ničesar mi ne manjka, se pa v meni pogostokarat prebudi tisto toplo in sladko čustvo, ko me za trenutek ponese v preteklost in se počutim blaženo.

Spomnim se tistih lepih brezskrbnih nedeljskih popoldnevov, ko sem se kot otrok s prijateljicami odpravila na bljižnje drsališče, doma pa me je potem vso premraženo pričakal sveže kuhan kompot in toplo pecivo.

Ko sta me starša razveseljevala z dneva v dan in ko mi niti približno ni bilo jasno, da se denarja na banki ne gre kar samo iskat, temveč, da  ga prijazna gospa za okenčkom da samo zato, ker sta moja dva starša pogosto odsotna, ker kakor pravita, "gresta v službo".

Kako je bilo luštno, ko smo imeli topel dom, luč ki je svetila, ko je na zemljo padel mrak , toplo vodo, s katero me je mama pogosto umivala, lepe oblekice in hladilnik, s katerega je več ali manj zevala sveža hrana,...pa mi zato ni bilo treba drugega kot prižgati luč, odpreti pipo, omaro hladilnik.....

Zelo pozno sem spoznala, da prijazna gospa za okenčkom na banki živi in dela po istem principu kot moja starša. Pravzaprav tudi njeni otroci pogosto stojijo z njo pred okenčkom in poznajo tisti dve besedici "grem v službo".

Čeprav mi je zelo lepo, pogrešam tista prava prijateljstva, ki  so se  stkala takrat, ko me je imel prijatelj  rad zato, kar sem bila. Bila pa sem samo punčka, ki jo ni zanimalo drugega, kot otroška igra in z njim povezano veselje.
Danes težko srečaš iskrenega človeka. Verjetno se ga tudi z maksilupo ne da več najti?

Živimo hitro, stresno življenje. Pehamo se za boljšim in lepšim jutri in ko nas mogoče že samo vonj zimskega večera, ki diši po snegu, ponese nazaj in privrejo na dan stari spomini, je tako lepo, da skorajda ne verjamem da ni človeka, ki ga ne bi tisto toplo in sladko čustvo zamikalo in ga  za trenutek postavilo nazaj v preteklost.

Trenutno si želim, da bi se lahko postavila v čas, ko smo kot družina ( moja mama in oče )  dobro funkcionirala in je oče vesel pripovedoval njegove partizanske zgodbice, mama pa me je učila plesti in sicer "dve levi, dve desni", zraven pa smo po TV gledali Košnikovega očeta. Tako toplo, brezskrbno in pravljično je bilo.

Resnično je to popolnoma drug svet in ne glede kako nam je sedaj lepo ali grdo, se ga je luštno spominjati.
In ja, pričarala sem si tistle tople družinske večere. 

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 44
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 [2]
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 [2]
Pojdi na:





Kako povečati možnosti za zanositev
To so načini za hitrejšo zanositev - spremljanje plodnih dni, zdrav življenjski slog in redni spolni odnosi. Ob težavah ...
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
To so najbolj redka otroška imena
Med izumirajočimi imeni so po našem mnenju čudovita imena tudi za sodobne novorojenčke. Katera imena vse bolj izginjajo ...
Učenje skozi igro: Zakaj je igra najboljša...
Učenje skozi igro omogoča otrokom naraven razvoj, izboljšuje njihove kognitivne, socialne in čustvene veščine. Otroci se...
Zdravo prehranjevanje se začne že v vrtcu
Marjeta Podpečan, odgovorna za prehrano predšolskih otrok v zavodu Kranjski vrtci, nam je pojasnila, zakaj pogosto vklju...




Risanke.
пеперутка16

So vaši otroci gledali (gledajo) risanke kot so Teenage Mutant Ninja Turtles, Yu Gi Oh, Pokemon ... in zaradi njih postali nasilni?