|
Sita -> RE: Molitev pred jedjo (25.11.2006 16:02:58)
|
Pri nas je to običajno. Vendar ne molimo na glas, v resnici meditiramo. Za nekaj trenutkov zapremo oči, z mantro prikličemo Božansko Energijo, da ta preide v nas in skozi nas ter v hrano. Zatem sledi zahvala - v mislih.
Najini otroci se zelo zavedajo, kaj imajo in da drugi živijo v pomanjkanju, ker imajo lastne izkušnje - od takrat, ko smo bili v Indiji.
Otrokom ne govorim, da jih imam rada, ker to dobro čutijo. Dejanja povedo vse. Tudi midva si ne govorova, da se ljubiva, pač pa si to stalno kaževa. Otrokom pa kaževa svojo ljubezen tako, da jih objameva in poljubiva, z večjima dvema, ki pa tega ne dovolita več oziroma bi jima bilo neprijetno, pa se veliko pogovarjava. In zmraj znamo prisluhniti drug drugemu in tolažimo drug drugega, če je kdo žalosten, prizadet ali kako drugače v stiski.
Vedno, ko kaj dobijo, se otroci zahvalijo in cenijo. Ne zahtevava pa, da bi se nama zahvaljevali za topel dom ipd., saj je to najina dolžnost. Kdor ima otroke, je dolžan najbolje poskrbeti zanje.
Drugače pa je s tem tako. Tudi midva sva hvaležna za tako čudovite otroke. Vsak dan sem hvaležna zanje, četudi ga kdaj katera kaj polomi. Hvaležna sem, da so zdravi in da jih imam možnost vzgajati in skrbeti zanje. Njim pa zmeraj rečem, da mi pokažejo največjo hvaležnost tako, da so srečne, da znajo premagovat težave in svoja negativna čustva konstruktivno uporabljati (ne zatirati, ampak se jih zavedati in poskušajo razumeti) in da se učijo. To ne pomeni, da se morajo učiti zame. To vedo. Vseeno pa vedo tudi, da sem zelo srečna, če pridno delajo za svojo boljšo bodočnost. Ne zahtevam pa, da bi bile najboljše, saj biti najboljši ne pomeni biti srečen. Želim, da se maksimalno trudijo in če vseeno ne dosežejo dobrega rezultata, želim, da znajo sprejeti poraz in iti naprej. A zdaj sem pa že pri drugi temi.
|
|
|
|