|
Jančika_ -> RE: prisotnost partnerja pri porodu (24.11.2006 9:14:28)
|
Kaj sem pričakovala? Nič kaj veliko. Da bo tam, pa da bo sproti videl, če naj sploh kaj počne ali naj samo sedi v kotu ali gre celo ven, ker pač ne prenese najbojše pogleda na kri. Dogovorila sva se, da naj babici pove določene stvari, za katere sem predvidevala, da bom preveč odsotna, da bi jih povedala sama (da želim roditi v polsedečem položaju, da mi naj otroka takoj položijo na trebuh in da želim biti sama v sobi na oddelku). To je tudi naredil (menda; jaz se itak ne spomnim). V bistvu se od celega poroda najbolj spomnim tega, da je bil ob meni in da mi je to dalo dober občutek. Točno je vedel, kaj bi rada, čeprav nisem nič govorila in sem samo z mimiko in gestiko nakazovala želje.
Drugi porod je potekal tako hitro, da sem bila v porodni sobi kakšnih 15 minut, možu je uspelo biti zraven ravno zadnjih šest. V tem času se mu je uspelo dvakrat bledemu sesesti na stol (ko je stopil not, ga je namreč direktno v obraz pozdravilo moje rojevajoče mednožje z otrokom napol zunaj[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]) in sredi tahujšega potiskanja reči sestri, da želim biti sama v sobi - tu sem bila jaz dovolj prisebna, da sem rekla nekaj v smislu, da zdaj pa res ni čas za pogovor o tem. Po končani akciji je zaspal na stolu (rodila sem ob štirih ponoči), medtem ko sem se jaz tri ure neskončno dolgočasila in pošiljala sms-e. Pa sem vseeno vesela, da bil tudi tokrat zraven. Aja, taprvič je na pobudo babice prerezal popkovnico, drugič sem jo pa kar sama, ker mu to dejanje ni ostalo v najpešem spominu. Oh, to občutljivo bitje[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image].
|
|
|
|