Anonimen
|
Nekoč sem imela taščo.Pa sem mlada smrklja rodila prvega otroka. Moja tašča je bila obilna gospa,ki je rada jedla in rada videla okoli sebe okrogle ljudi,simbol(zanjo)zdravja.Vse nas je skušala nafutrat,kar ji je skoraj uspevalo,ker je odlično kuhala.Moje dete pa je bilo špičasto za jest,drobcene postave(po mami )Nič kolikokrat sem slišala pripombo:Čeri moja,ca ti niš ne dadu jisti?To tamali,nato pa svojemu sinu,ne meni,da naj malo bolj hranimo otroka,ali naj jo kar k njej pripelje,da jo bo že ona zredila.Huh sem ji zamerila, Mesec dni sem kuhala mulo in držala nos.Nikoli nisem dovolila,da bi otrok ostal pri njej.Pa je prišel dan ko nas je zapustila za vedno. Ni doživela svojega drugega vnuka,ki je še sedaj suh,kot trlica,ni doživela, sinovega tretjega otroka,naše hčere,ki prav tako kot ona rada je,in je čisto po noni.Nič kolikokrat se z možem vrneva s spomini nazaj in se sprašujeva,če bi bila še vedno enakega mneja,da otrokom ne znamo dati jesti.Kako bi uživala ob vnukih,kako dobro bi nam kuhala.Žal mi je,da ji nisem omogočila,več stikov z vnukinjo,saj nisem vedela,da bo tako hitro odšla. Jaz sem hitre jeze in zelo zamerljiva,sedaj se pa skušam bremzat in prej dobro premislit in oproščat.Nekdo je nekoč rekel:Oče oprostite jim,saj ne vedo kaj delajo.
|