|
bibyzan -> RE: Avgustovke (31.5.2007 10:00:50)
|
Evo mene!
Ja, najprej vsem hvala za čestitke. Naša mala[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] je prava borka to so rekli ginekologi drugi dan po operaciji, ker je ko so mi jo vzeli iz trebuha baje celo zajokala.
Aha, ime sva ji dala(bolj ji je dal mož) Tjaša. Men se je dopadlo Sara, mojmu pa Tjaša. En dan je bila celo brez imena, ker naju je tako presenetilo, oziroma ga sploh nisva hotla izbirat v bolnici, ker sva skoz upala, da bomo nategnili čim dlje. Pa na žalost ni šlo. In potem jo je moj mož na EINT videl prvi, pa tud poklicali so ga prvega, da je zvedu, da je vse OK, pa sem rekla, naj ji še ima da on. Men je blo vseen, sam da je živa(imeli smo tudi slabše napovedi).
No, cr so mi naredli, ker je postalo nevarno tudi za mene, saj lahko dobiš eklamptični napad (kot epileptični). Naj povem, da men so noge tako otekale, da mi niti ponoči niso nič uplahnile, gležnje sem že zjutraj imela ko buhtlje, nosila sem moževe copate. Zredila sem se za 17 kil, sedaj imam še samo +3 (torej je bla voda), pomagala ni niti dieta-neslana, ki so mi jo dali. Pritisk se mi je ppovišal v 14 dneh, tako da sem ga imela v plafonu(170/110), kljub trem tbl metildope. HELLP sindrom pa se je začel kazati tako, da sem imela jetrne teste tako slabe, da so mislili, da imam hepatitis!¨!!!!!. sedaj je pa vse ok!!!!Ne morš verjet kaj lahko naredi nosečnost. Zdravniki so mi rekli, da je to kot bi se telo branilo nosečnosti. Posledično je res moja mala Tjaši bla ogrožena zaradi slabe krvi, jst pa zaradi pritiska in jeter. Torej najbolj črn scenarij. Najbolj pa je trpel moj moj, ker so mu rekli, da je vprašanje za mene in za otroka. Se mu je čist sfuzlalo, tak da je bil čist na koncu z živci in ga je celo šef poslal na bolniško, da tak pa že ne more delat.
No, sedaj sem v redu, Tjaši tudi in upam, dase bo borila tako še naprej in komaj čakama, da bo v topli posteljici, ko jo bobva lahko kengurujčkala. sedaj jo lahko samo pobožava. Je kr hudo, ko svojga otroka ne moreš vzeti v roke, ko ne gre s tabo domov, ko zapuščaš porodnišnico, ko greš na obisk pa ostane tam..... To vedo mamice nedonošenčkov, kaj vse se preživi in koliko je enega strahu in skrbi in razmišljanja......jst sem šele na začetku te poti. V tolažbo ti je le to, da je tam na varnem, da je inkubator njena maternica, da jo obkrožajo zdravniki, ki obvladajo te male borce-res so strokovnjaki, pa sestre, ki jih tako lepo nagovarjajo in skrbijo za njih.
Ah, mal sem se razpisala. Aha, ena je vprašala glede prevoza iz Mb-peljali so me z rešilcem, ni blo tako nujno, saj so se v MB celih pet dni odločevali kaj narediti-pa sej boljš, je bla moja pikica še mal v meni, pa čeprav bi lahko to, če bi trajalo dlje, imelo posledice...V glavnem sedaj je vse rešeno, sprijaznila sem se s tem, da naenkrat nič več ne brca, da naenkrat nisem več lepo zaobljena(no, mal sem še) in da je moji pikici lepše v inkubatorju kot pa v meni. Me je pa strah naslednje nosečnosti, imam možnosti da se ponovi, al pa tud ne (50:50). Ampak bo trajalo kakšno leto-dve, ker bo dosti več pozornosti zahtevala naša Tjaši.
Ja, zdej pa res končujem. Pazite na svoje[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image], počivajte in prilezite do konca!!!!
|
|
|
|