tintin
|
Draga Sonček33, mislim, da za vsako od nas pridejo taki "črni" dnevi. Seveda, ne moreš biti srečna za svoje prijateljice, če pa ti nisi med njimi - med nosečkami. Verjemi, tvoje počutje je čisto normalno in dvomim, da katera, ki se sooča s tovrstnimi težavami, sprejema svoje breme z lahkoto, sproščenostjo, optimizmom. Ženske so že od začetka sveta predvsem "mame" in žal je tako, da se vloga ženske še vedno precej enači z vlogo mame. Saj veš: ko prideš enkrat v godna leta, te že vsi priganjajo, kdaj bo veseli dogodek ipd. Tudi jaz imam težave. Ne trudim se zelo dolgo, saj sem zanosila po 6 m., a imela izvenmaternično. Zdaj začenjam "poskušati" drugič. In sem polna dvomov, ali tokrat bo, ali bo vse okej, ali sploh kdaj bom noseča in še tisoče takšnih in podobnih vprašanj, na katere nimam nobenega odgovora. Poleg dvoma, je še tukaj strah. Pride dan, ko se počutim, kot da sem pogrnila na celi črti ... in so dnevi, ko sem polna zanosa, veselja, energije in snujem alternativne življenjske načrte. Moj mož pravi, da želi življenje preživeti z menoj, da je izbral predvsem mene in ne "mame". Kar pomeni, da če bo otroček - lepo, če ga ne bo - bova kljub temu srečna en z drugim. Zavedaj se tudi tega aspekta svojega življenja. Želim ti, da se ti kmalu prikažeta , a kljub temu ti polagam na srce: Ne izgubljaj dragocenih trenutkov življenja v čakanju na . Tudi to bo prišlo, ampak poskusi kvalitetno živeti kljub temu, da še ni. Življenje so tudi druge stvari in živi ter počni tiste stvari, v katerih uživaš. Sama poskuam živeti polno življenje. Imam 26 let, končujem z magisterijem, veliko ustvarjam, z možem hodiva na sprehode, veiko berem, kuham, rada potujeva....Skušam živeti polno. So tudi dnevi, ko se malo zjokcam (predvsem ker imam po več kot enem letu po prenehanju KT blazne probleme z m. ciklom), a tudi to mine. Zapomni si: nikogar se ne drži smola večno, in tudi tebe čaka sreča za vogalom. Morda še ne ravno naslednjim, ampak nekje pa vsekakor.
|