|
Anonimen -> RE: IVF, ICSI- novembrke in decembrke (29.11.2006 8:01:58)
|
[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] Pozdravljene sedanje [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image] in bodoče[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image]!
Kar se tiče povedati,ali ne,je odvisno v kakem okolju živiš.Sama sem povedala samo tistim pri katerih sem začutila,da bodo razumeli.V moji družini je to hčerka,ki me v tem podpira,izven družine pa prijateljica,ki je sama šla skozi osem postopkov,žal neuspešnih.Moževim staršem se pa nekaj sanja o tem,saj vidijo,da sem veliko okoli zdravnikov.Tašči ne zaupam,zaradi določenih stvari,ki jih je delala proti meni in se celo norčevala iz mojega življenja.Vem,če bi vse vedela,da bi bila spet jaz tista,ki je nesposobna,sploh se nebi vprašala,kdo je kriv.Ko sva še živela skupaj z njegovimi,je tast vedel,da hodiva okoli zdravnikov,zato me je enkrat,ko sem bila sama doma poklical na zaslišanje.Hotel je vedeti,kaj mi je in kakšna je moja diagnoza.To me je tako razkurilo,da sem rekla,da tudi jaz njih ne sprašujem osebnih stvari,in takrat je dobesedno znorel.Od takrat me ne sprašujejo več z izjemoma tašče,ki ne more iz svoje kože.Ko sem zadnjič prišla od Reša,sem težko hodila,ker me je zelo bolelo inReš mi je rekel,da moram ležat.In prav tisti dan je prišla tašča mimo,in takoj ko me je videla je vprašala,če me noga boli,ko sem odgovorila ne,je še naprej spraševala.Rekla sem samo,da sem bila pri zdravniku in da moram ležat.Odšla je z dolgim nosom.Dala sem ji do znanja,da ji ne morem zaupati.Tudi z možem sva se zmenila,če zanosim,da jima ne bova povedala,saj če bo vse v redu,bosta že sama ugotovila,da sem noseča.
Ni važno kako pride otrok na svet,pomembno je,da mu damo ljubezen,dom in varnost.Tisti,ki se iz takih stvari norčujejo imajo sami s sabo problem,saj ne znajo ceniti človeškega življenja,tako kot tisti,ki se borijo,da doživijo trenutek,ko lahko k sebi privijejo majčkeno bitjece.
Sama se s takimi ljudmi ne bom obremenjevala,ker veliko je žensk,ki zanosijo zlahka kadar hočejo,pa jih veliko ne zna otroku dajati,tisto,kar najbolj potrebuje.
Kdor pa je šel preko vseh ovir,včasih tudi preko meje,da bi občutil trenutke starševstva,lahko razume mnogo več od tistih,ki jim je dano,da z lahkoto postanejo starši.
Vsa ta pot,ki jo prehodimo,nas naredi močnejše,čeprav pridejo trenutki,ko ne veš več,ali bi odnehal ali šel naprej.Vendar,ko vidiš majhno štručko,so vsi dvomi odveč.
|
|
|
|