Misek
|
Ze nekaj casa me muci misel, zakaj je tako normalno, da ob smrti bliznjega, pisemo in dajemo v casopise zahvale za te in one, ki so nam pomagali ob tem dogodku, ali bliznjega negovali v zadnjih dnevih njegovega zivljenja. Nimam sicwer nic proti temu. Lepo se je zahvaliti za skrb, za pomoc, za trud.... vendar... Mocno me muci, da se le izjemno redko kdo spomni javno se zahvaliti umrlemu. Pred nekaj leti mi je umrla staramama. Ko se je zacelo govoriti o osmrtnicah, zahvalah... ko sem se naposlusala zgodb kaj je vse kdo za njo naredil, kdo ji je koliko pomagal, kdo jo to, kdo je ono... me je presunila odsotnost tistega kar je ona za njih naredila. Moja zelja, da ce se ze daje denar za osmrtnice in zahvale, da bi predvsem morala biti zahvala njej, za vso nesebicno ljubezen in skrb, ki nam jo je nudila, za vse razumevanje, ki ga je zmogla, da nikoli ni izrekla besede obsojanja.... je naletela na gluha usesa... Muci me, zakaj so zdravniki, medicinske sestre, prijatelji potrebni in delezni zahvale, tisti pa, ki nam je bil blizu, ki smo ga imeli verjetno radi in ki je nas imel rad pa ostane brez nje. Zakaj se zahvalimo vsem, razen tistemu, ki je s svojim zivljenjem obogatil nase zivljenje...
|