|
Freycha -> RE: Julijke 2007 (9.7.2007 8:21:23)
|
Ravnokar mi mala in dragi spita, jaz imam pa čas, da hitro napišem svojo izkušnjo.
V nedeljo zvečer sem prišla v P, kjer smo opravili z vso birokracijo, nato sem noč prespala (oz. bolj prebedela) in čakala na jutro. Zjutraj je bila na vrsti svečka, potem sem poklicala Petra, da je prišel in skupaj sva čakala, da zadeva steče. Vam povem, da je to 10000x huje, kot pa če te stisne in hitiš v P. Nato so prišli po mene in ko smo bili že tik pred intenzivno, kjer sem počakala, da so me odpeljali v operacijsko, sestra pove, da nihče ne more biti zraven pri CR, pa četudi gre za spinalno. Mene je skoraj kap od šoka in kar nisem vedela, kaj bi, Peter je bil tudi čisto paf, tega pač nisva pričakovala. Potem sva se na hitro poslovila in mene so odpeljali na intenzivno in vse se je tako hitro odvijalo, da mi je bilo že žal, da sem šla v MB. Potem me je pa rešila sestra, ki je rekla, da grem še lahko malo do Petra, ker imam še nekih 15. minut. Teh nekaj minut mi je takrat pomenilo največ v življenju. Sva se pogovorila in zaključila, da če ne more biti zraven, da potem tudi spinalne nočem, ker bi me bilo strah biti zbujena in sama v operacijski. Kasneje sem to povedala tudi anasteziologinji, ki se je prišla k meni pogovoriti. Potem je šlo pa bliskovito hitro. Naenkrat so me odvlekli v operacijsko, me dali ležati v bistvu na nek način ginekološki stol, ki je imel samo malo več funkcij in nad mano se je zgrnilo nekih 12. ljudi..... vsi so govorili en preko drugega, vsi so mi nekaj razlagali in samo vesela sem bila, da sem imela to anasteziologinjo, ki je cel čas stala za mano, me božala po licu in me tolažila ter mi razlagala, kaj vse mi počnejo. Potem se pokaže en zdravnik, ki mi začne razlagati, da mi bo vstavil kateter, pa sem ga prosila, če lahko potem, ko bom že "v spanju", pa je rekel, da mi mora dati prej, pa po pravici povedano, sploh ni nič bolelo oz. malo je zapeklo. Nato je prišla moja G, me umila in pripravila in ko je nežni glas za mano (anasteziologinja) začel razlagati, da naj se pomirim, da bo vse ok, da bom zaspala, me že ni bilo več. Spomnim se medlo edino to, da sem naenkrat spet slišala neke glasove okoli mene, ki so mi odmevali po glavi, pa nekaj so mi govorili, pa se nisem mogla dovolj zbrati, da bi slišala kaj, potem sem pa še čutila, da so me prestavili na drugo posteljo in me je neka ženska spustila, da sem na posteljo kar padla in jo je nekdo nekaj nadrl, ona pa se je opravičevala, da me ni mogla zadržati (madonca, kot da bi imeli opravka s nasedlim kitom, ne pa z mano [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]). Potem sem pa kar rabila, da sem prišla k sebi in najbolj mi je šlo na živce to, da so me stalno budili in me rukali, jaz bi pa kar spala in spala in spala........ Potem sem sestro vprašala, če sem prav slišala, da imam punčko, ker res nisem bila sigurna, a sem to sanjala, al je bilo res (btw nič ne sanjaš med narkozo oz. vsaj jaz nisem). Okrevanje pa ni bilo nič prijetno. Vse me je bolelo, nisem se mogla premikati, občutek sem imela, da imam eno veliko luknjo v trebuhu. Po šestih ali osmih urah (se ne spomnim več) pa so mi rekli, da moram vstati. Jaoooo, kaj hujšega. To je pa res taka muka, da se ti zmeša. Ampak po pravici povedano, sem se potem bolje počutila, ko sem se nazaj ulegla. Pomaga, da malo prekrvaviš telo...... Malo sem potem dobivala samo na obisk, najbolj me je pa razjezilo to, da so mi jo nahranili in potem pripeljali, jaz pa sem si tako želela prvega podoja, pa čeprav malo kasneje, tamala je pa kar spala ko top. Po treh dneh (oni dneva, ko je opracija ne štejejo, zato je bilo to dejansko na četrti dan) so me prestavili na oddelek in takrat sem malo dobila tudi k sebi. Dojenje nama je steklo, mleka imam na izvoz in skoraj sva se že čisto ujeli. Na oddelku so bili vsi full prijazni in ustrežljivi in se nimam kaj pritoževati, hrana je čisto v ****u (oprostite izrazu). Enostavno nisem mogla dojeti, da nam dajo za jest omako z zeljem, ali pa banano, ali pa breskev, ali pa pač zadeve, ki naj bi napenjale. Pa ne samo to, tudi malo jo je in nič kaj ni dobra. Minus porodnišnici gre pa tudi za to, ker smo dobile samo dvoje plenice za enkratno uporabo, pa še to za ponoči, vse ostalo pa si moral ali imeti svoje, ali pa navadne tetra plenice.
Tako, včeraj so me potem izpustili, mala je zdrava kot dren in pridna ko šus (tudi danes je ponoči spala od 1h pa do 5.15 brez prestanka) mene še malo šivi matrajo, ker sem alergik in nisem dobro sprejela šivov in se mi je pojavila rdečica okoli šivov, pa so mi jih ven dali (čeprav so bili neki posebi, na katere naj ne bi bila alergična in sami odpadejo) in se mora to sedaj stabilizirati. Sem pa vesela, da sem doma, da mi lahko tudi Peter malo pomaga.
Nič, grem pogledati, če mala že ni hin od lakote, Peter pa ne vem, če bi jo slišal jokati, ker spi kot top ;)
|
|
|
|