|
climberka -> RE: Julijke 2007 (12.1.2007 9:38:15)
|
Včeraj je bil zame dan D. Sicer ne v Normandiji, ampak na NS: Dr. Starhova je potrdila bojazen moje ginekologinje. NS je velika 11.6cm(!!!), kar mi je dalo možnost za sindrom 13 in 18 1:16 (!), za Downov pa 1:2 (!!!). Akcija se je takoj začela. Najprej sem letela do svoje G, kjer je osebno poklicala Pušenjaka in se dogovorila kako in kaj. Še istega dne sem morala v Porodnišnico, kjer so mi delali drugo mnenje (dve doktorici). Nato sem bila na genetskem posvetovanju in odločitev je padla. Napisati sem morala prošnjo za etično komisijo, da mi dovolijo prekinitev nosečnosti (birokracija!!!). Ves čas je bil moj mož zraven in ne vem kako bi brez njega.
Skratka. NS je zgledala kot ena veeeelika vrečka zadaj za glavico. V tej vrečki so bili nekakšni prekati. Ko sem bila na UZ v Lj so ugotovili, da se tekočina širi tudi že na hrbet in trebušček. Po domače povedano, otroček je že ves zabuhel. Ta širitev na spodnje dele je še dodaten znak, za z njim ni nekaj v redu in da se dejansko že matra. Vse ostalo je ok (glava, srce, noge, organi, velikost...). Toda kljub temu vse skupaj kaže na Turmanov sindrom, ker se rodi deklica z enim kromosomom premalo (x0) in je vizualno popačena, da ne govorimo o ostalih problemih.
Že pri NS sem bila opozorjena, da je možno, da mi AC oz. biopsijo ne bodo delali, ker je verjetnost zares majhna, da pa moram zaradi preteklih dogodkov zatežit da naredijo kariotipizacijo (ugotovijo kromosome). Moram povedat, da mnenja mi ni vsiljeval nihče, samo realno so mi razložili kakšna je moja situacija. Odločati sem se morala med naslednjimi dejavniki:
1. prekinem nosečnost, kjer mi obljubljajo, da bo kariotipizacija narejena,
2. počakam na biopsijo in se potem odločim,
3. donosim do konca, kjer mi garantirajo, da tista vrečka, ki je vidna za glavico nikoli ne bo izginila.
Glede na zadnjo točko, mislim, da je bila odločitev takoj sprejeta (z možem nisva razmišljala, takoj sva se odločila za isto stvar). In glede na to, da je bila odločitev sprejeta, menim, da jo je najbolje izpeljati takoj. Zato sem morala napisati prošnjo, ki jo bodo obravnavali v torek. V sredo (če bo prostor) grem v porodnišnico. Dali mi bodo umetne popadke, istočasno bodo vzeli plodovnico za vzgajanje celic. Za vsak slučaj bodo otročku odvzeli tudi kri ter kasneje tkivo. S tem so mi zagotovili, da bo ugotovljeno kromosomsko stanje. Žal me čaka enaka zgodba kot pred tremi leti. Porod z umetnimi popadki, kjer maternični vrat ni pripravljen, injekcije morfija in ure in ure krčev, ki kar ne minejo... Ko sem šla prvič čez to, sem rekla, da tega ne privoščim niti najhujšemu sovražniku. No kdo je zdaj komu sovražnik?
Vedite pa, da vam tega ne pišem zato, da bi se komu zasmilila. Sem dovolj močna oseba, s situacijo sem se sprijaznila in če vam povem po pravici že razmišljam o nadaljnjih (bližnjih) planih kaj vse bom postorila in kam vse bom šla. Pa ne rečem, da ni bilo solz. O ja, in to v potokih. Hvala bogu, me je moja G na to že prej opozorila, tako da sem imela do NS dovolj časa za razmišljat in jokat (glede nato, da sem že več kot 1 mesec na bolniški) in sem bila na vse pripravljena. Zdi se mi, da gledam na vse skupaj z distanco, kot da bi bila ena izmed vas in se to ne dogaja meni.
Ugotovila sem, da ne rabim usmiljenja (pravzaprav ga sovražim), besed kot so »saj bo, boš videla, drugič bo bolje, vem da bo vse ok...« ne prenesem. Nihče na svetu tega zagotovo ne more trditi, še posebej pa laiki ne. Zato se prepuščam nadaljnji usodi, glavo nosim na pokončnem vratu in v očeh mi nikoli ne bo umrlo upanje.
Torej draga moja dekleta, od vas se poslavljam. Upam, da ste se iz moje zgodbe kaj naučile. Predvsem bodite vesele, polne ljubezni, zaupanja in razumevanja. Vsem držim pesti in vam privoščim vse najboljše!
|
|
|
|