snorlax
|
Verjetno nisi edina, čeprav ti bo javno malokatera priznala, da so morebiti tudi njo prevevala taka čustva. Ne poznam tvoje situacije, ampak mogoče vpliva na to mišljenje kakšno od naštetih stvari: - morda je to tvoj prvi otrok in ne veš, kaj te čaka, torej te je strah neznanega, - morda si zanosila nenačrtovano in so se ti podrli tvoji načrti, - morda nimaš stalnega partnerja oz. ga imaš, pa slutiš, da ti ne bo bogve v kakšno oporo, - mogoče te skrbijo finančne zadeve, denar, redna služba, študij.... - morda se ti zdi, da si premlada za otroka in da se še nisi "zdivjala" - ...... morda kaj drugega ali pa se ti zdi, da enostavno nisi materinski tip.... Skratka, pri meni je bilo tako, da je bil prvi otrok načrtovan in zaželjen, drugi pa izven načrtov in se je enostavno zgodil. Tudi mene so obletavale negativne misli, kolebala sem med otroka obdržat ali it delat splav. Vedela sem, da je prvi otrok že dokaj samostojen in da me čaka spet trnova pot plenic, neprespanih noči, krčev, učenja samostojnosti... po drugi strani pa nekako nisem mogla uničiti dragoceno bitje, ki je rastlo v meni in ni bilo nič krivo za svoje spočetje. Začetek nosečnosti sem doživljala z mešanimi občutki, enkrat sem se veselila spet malih ročic in prstkov, gledala majcena oblačilca, razmišljala ali bo fantek ali punčka, po drugi strani pa me je bilo strah, kako bomo zmogli finančno, kako bom spet večinoma sama za vse, kot sem bila pri prvem otroku.. dokler nisem nuhalni zaslišala bitje srka nerojenega deteca... takrat so me polile solze sreče in ganjenosti. Šele takrat sem se začela dejansko zavedati, da je "tisto" v meni mali človeček, ki ima svoje srce in tudi dušo. Priznam, da sem še večkrat v nosečnosti pomislila (sploh ob kakšnem bruhanju ali bolečinah) "a mi je bilo treba tega", a ko sem dobila v roke malo štručko, so izginili še zadnji dvomi. Ne bom lagala, večkrat je bilo hudo, ko so bili krči, pa sama cele dneve,na dojki dojenčka, v rokah pa zvezek in sem spraševala tavečjega za test, pa neprespane noči, pa bolezni, zobki.. Ampak iz dneva v dan je bolje, sploh ko me pogleda s temi modrimi očkami in kliče "mami, mami"... No, zdaj sem pa že orenk dolga. Pusti času, da opravi svoje. Če boš potrebovala tolažbo, besedo, ramo za zjokat, piši - tukaj ali zasebno.... nisi edina, zato smo tu, da vlečemo ena drugo, ko smo na tleh... Drži se in javi se še kaj! Srečno!
|