|
muki1 -> RE: vzpodbudnih besed, prosim (10.10.2006 8:46:33)
|
Eh, kaj, jaz sem pa taka, da se zjokam. Pa me ni nič sram zaradi tega. Pri meni se pač vsake toliko mora ventil sprostiti, zato kar jokaj sestra [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image].
Resnično, ko sem Nežo dala v vrtec, se mi je paralo srce. Ta porodniška mio je bilo najlepše leto življenja, res. Tako fajn sva se imeli, tako sva uživali, potem pa kar naenkrat vsega konec. Služba do treh, pa v vrtec, domov, kosilo na brzake, pa je bila ura že krepko čez 16.30. Ob 19.00 pa smo se že šli kopat in v posteljo pripravljat. Kar naenkrat sem imela občutek, da so mi odrezali ves čas za mojega otroka.
Seveda sem tudi sama razmišljala na enak način kot ti, normalno, da ni otrok tvoja lastnina, ni igrača, ampak tudi ona je kar trpela prve tedne. Seveda nisem svoje žalosti kazala pred njo, ampak sem tak potihem zadrževala v sebi, potem sem nekega večera izbruhnila in sem kakšno uro jokala, pa sem šla spat. Po tistem pa sem se tudi sama nekak začela uvajati v novi način življenja in počasi ugotoviš, da ti kar paše vse skupaj........
Jaz sem zdaj spet tik pred porodom, tako da se pripravljam na novi krog....pa vem, da sem že vse enkrat dala skoz, pa mi bo pri drugem otroku isto hudo...... takšna pač sem.
|
|
|
|