|
Anonimen -> Kako naprej? (3.10.2006 15:12:17)
|
Najprej se želim opravičiti, ker bom anonimna iz razloga, ker ne želim, da me kdo tule prepozna.
Moj problem je banalen- razhajanje s partnerjem v skoraj vsakem pogledu! Skupaj sva skoraj deset let, imava tudi majhnega otroka in sedaj se razhajava.
Moj drug problem pa je ta, da mi ni jasno, kako bom to prenesla [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image]! Vem, da se to dnevno dogaja ljudem in da ob tem eni bolj, eni manj trpijo..
Pri nas je takole; on je že od nekdaj čustva skrival ali zatiral, tako da je bil zelo malokrat žalosten. Izpovedoval se ni nikoli, glede mene pravi, da me ima rad (ampak samo, ko ga vprašam- sam od sebe nikoli!). Sedaj reče, da mu ni vseeno, ampak da jaz nonstop težim (ker želim, da je več z nama in manj z kolegi). Imam občutek, da se bo on sedaj izognil dolžnosti (meni in otroku) in da ga razhod kaj prida ne bo prizadel. Ničkolikokrat sva poskušala (na mojo željo) se potrudit in na koncu sem se vedno samo jaz trudila (on pravi drugače!).
Skratka greva narazen, ker se več ne pogovarjava, ker imava samo 1x na mesec spolne odnose (on se izogiba), ker je tip več s svojimi kolegi kot z nama, ker ne vidim nikakršnega napredka z njegove strani, kar se tiče družinskega življenja, ker je nezanesljiv v več pogledih in nenazadnje, ker mislim, da si zaslužim partnerstvo, v katerem bo obojestransko prijateljstvo in ljubezen. V mojem partnerstvu pa se počutim mrtvo..
Me pa boli, ko pomislim, da se končuje eno obdobje v mojem življenju in da bo moj otrok odraščal z redkimi obiski očeta (čeprav je tudi sedaj bil bolj na obisku kot doma!).
No, ko sem se zdaj zjokala, mi je malo laže, ampak vseeno..mogoče pa bo imel kdo kak recept, kako opraviti z ločitvijo in nadaljevati z novim življenjem [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].
|
|
|
|