2mak
|
Moja Mančka je bila za mojo postavo in velikost presneto veliiika in se babca (ki jo osebno poznam) še vedno čudi, da je prišla na svet brez zapletov. Verjetno je k temu nekaj pripomoglo tudi to, da sva bila oba z mojim dragim psihično res dobro pripravljena na porod in sva se tudi, ko sem bila na porodni mizi, zabavala. Brez njega si poroda sploh ne predstavljam, saj mi je res veliko pomagal z masiranjem, božanjem... Ko je bila glavica zunaj, sem iz dna srca zaprosila, če jo lahko pobožam in takrat sem si v mislih rekla: No, smo že rodili! Iztis telesa sicer ni bil najlažja stvar v življenju, je bil pa ena izmed najlepših stvari! Potem se je spomnim, ko je ležala med mojimi nogami, s hrbtom obrnjena proti meni, vsa bela in velika in sem nestrpno čakala, da zajoka. Po nekaj trenutkih sem slišala to čarobno melodijo!!! Na trebuh mi je niso dali, pa tudi dojiti ne, ker je bila bogica preveč utrujena in so rekli, da ne bi jedla. Spomnim se, da so bila vse, kar sem na njej opazila, velika usta in sem se spraševala kdo v sorodstvu ima tako velika usta. No, čez nekaj ur sem ugotovila, da bo imela lepa mala usteca in je bilo vse skupaj le posledica poroda. Rodila sem ponoči in popoldan so naju že prišli pogledat moji starši in starši mojega dragega! Potem pa moja sestra z družino in kar nekaj prijateljev - v sobi sva bili sami in sem si zelo želela obiskov! Dva dni sem bila zelo naspidirana, potem me je tretji dan malo zvilo, ker sva se skoraj celo noč dojili, pa sem prosila sestro za pomoč in mi je prinesla glukozo! To mi je bilo grozno! Nobenega nasveta kaj narediti z otrokom, da se bo pomiril, nič, samo sladkor dobi, pa je. Po liniji najmanjšega napora. No, pa sem tudi to prebolela in sem šla šesti dan domov - moja mala se je namreč še 14 ur sončila "pod lučko" zaradi zlatenice. Doma smo kar hitro našli ritem in po dobrih 14 dneh smo šli že prvič prespat na morje k nonotu in noni. Bilo je super, brez težav. In potem smo kar začeli hoditi naokoli in sedaj (5,5 mesecev) res gremo kamorkoli. Tudi na babičino fešto za 50 let, kjer je bila glavna žurerka! Samo, da so ljudje okoli nje, da jih opazuje in ogovarja, pa je uredu. Tudi na morje smo šli tja do Murterja, pa je bilo res lepo! Meni je bilo pravzaprav najhuje po porodu, ko sem bila slabokrvna in slabotna in nisem nič kaj dosti mogla (prvih 6 tednov naj bi itak čim več počivala). Saj mi v porodnišnici res ni bilo hudega (čeprav res ne morem rečt, da je v Lj na B oddelku tko fino, kot nekatere pravijo), ampak jaz sem si noro želela domov k mojemu dragemu. Sedaj smo vsak dan bolj povezani in vsak dan bolj noro lepo se mi zdi vse skupaj. Obiski so pri meni zelo zaželeni že od začetka, samo, da so napovedani in ne predolgi. Šele sedaj, ko imam mojho miškico pri sebi, pa se zavedam kako prazen in pust je bil pravzaprav svet brez nje. Lp.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. V bistvu če zdaj pomislim priznam da za tiste prve mesece niti nimam kakšnih lepih besed. 
Mi na noben način ni znal jesti. Mleka mu pa niso hoteli dati, kao da potem sploh ne bo maral iz dojke jesti. Ma bilo je ok, samo doma je lažje. Hitreje prideš v ritem. 
. 
. 
, nisem niti mogla povedat imena naše princese tolk sem jokala. 
Prvo je upal komaj doma primit, drugega 3. dan, najmlajšo pa še ne 1 dan staro. 
. Vseh 3x 
in ne razumejo določenih stvari
