|
Sita -> RE: zakaj se pustimo živcirati??? (2.10.2006 14:54:20)
|
Zakaj se pustimo živcirati? To je brezveze ...
Pri nas je bilo nekoč tudi tako, da sem se pustila živcirati, zdaj pa že dolgo ne več. Moj dragi se skoraj nikoli ne drži ure in tega sem se čisto navadila. Vsak dan je poln presenečenj. Raje nikoli ne vprašam, kdaj pride domov. Ko pride, pride in sem vesela, da je vse v redu - da je živ in zdrav in spet pri meni, saj je toliko nesreč ...
Jaz ga pa ne čakam, ampak kaj drugega počnem.
Včasih sva zaradi njegovega dela zamujala na morje ... danes me včasih ne more obiskat na morju, kot je rekel, da pride, ampak pride kak teden kasneje ... Je že tako.
Meni je šlo kot otroku ravno to na živce, da sem morala vse takoj narediti. Če sem pisala nalogo, sem morala v trenutku pospraviti - četudi sem bila sredi stavka in jesti kosilo ... Nobene svobode. Samo omejevanje.
Danes pa imam končno svobodo, da se sama odločim, kaj bom storila prej, čas mi pa sploh ni pomemben. Enako se mi zdi pošteno do moža. Naj opravi obveznosti, bo že prišel, ko bo delo opravljeno .... Saj nisem odvisna od tega, da mora biti točno tako, kot si zamislim. Edino rada vidim, da pokliče, če se kje zamudi - sicer pa jaz pokličem njega. Ni panike in nobene hude krvi.
No, moti me edino to, samo se ne jezim, ampak smejim, da se tako rad s kom zaklepeta. Ko koga sreča, že klepeta na veliko, meni pa zmerom pravi da sploh ni komunikativen. Smešno, potem pa tam govori in če beseda nanese na jadranje na dolgo in široko .... Kako se ti moški razgovorijo, pa pravijo, da smo ženske klepetulje!
Kar se pa tiče zalaganja ključev ipd - sem pa jaz tista, ki vse založim in me dragi ves čas opozarja, zakaj ne pospravljam stvari na svoje mesto ...[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]
|
|
|
|