Anonimen
|
Mater, sem jezna sama nase. Petek, krasen dan, službe konec ob enih, dobre volje, se zmenim, da se z enimi dobimo (geldališče) ob šestih, ravno zato, da ne bom hodila zvečer in da bo imel tastar prosto (in še popoldne, ker je šel mali z mano) , pa se mi prikozla domov ob šestih popolne, pardon, deset čez šest, mu samo na hitro rečem, naj malemu nekaj sestavi v tem času, ko naju ne bo, prideva nazaj čez eno uro, je bil že na vratih, se mu je mudilo, da skoraj adijo ni imel časa reči. Pa zakaj, mater, se dam vedno znova zživcitrat od tega človeka, če pa vem, da ni vredno??? AMpak vedno me ta njegova živčnost in naglica in zamujanje tako zživcirajo, da sem čist slabe volje. Pol sem pa še na malega sitna 
|
Natisni
.
pa je pravkar sporočil, da bo kako urco zamudil, a ja, na koncu, preden 
, 
, da bi ga ven vrgla. Pa kaj cemo tako si, eni jezijo zaradi zamujanja, drugi spet zaradi cesa drugega.
Zakaj - ah, dolga zgodba, itak je pa dec vsega kriv, matr mu. 
