Misek
|
IZVIRNO SPOROČILO: Magi*
kaj pa je to racionalna presoja? kako pa veš, da je tvoja presoja v danem trenutku zares racionalna? tudi sama sem pristaš racionalne presoje, pri kateri pa prisluhnem tudi svoji intuiciji. vendar gre tu za zapletene odločitve, ki vsekakor ne temeljijo zgolj na enem samem kriteriju. gre za več kriterijev, včasih tudi medsebojno odvisnih......
Popolnoma se strinjam, da je kriterijev vec in da ih je potrebno upostevati, vendar vodimo se lahko z raciom ali custvi. Tu sem zagovornik racionalnosti. Posebej, ko govorimo o stresnih in traumaticnih situacijah kot je locitev. Premagati custva (prizadetost, jeza, sovrastvo...), ki jih ob locitvi imamo do partnerja in premagati custva, ki nas silijo, da s pomocjo otroka ali preko otroka uravnavamo custva do partnerja zame pomeni postavljanje problema na racionalno raven. Za otroka sigurno ni najboljse, da bo generator custev med partnerjema v tej konkretni situaciji locitve, temvec, da ostane izven te interakcije in se njegove potrebe postavijo izven konteksta medstarsevskih custvenih "bojev".
ravno zato obstajajo zakoni (kot sem že večkrat napisala), ki NAJ BI omogočali individualno obravnavo in presojo o primernosti staršev za skrbnika. in zakaj je potem večina otrok dodeljena materam? zaradi tradicije, zgodovine, kulturnih in družbenih vrednot...? najbrž iz enakih razlogov kot je v primeru vodilnih pozicij, ki jih še vedno zasedajo moški. in kako to preseči: ne vem. najbrž pa se to ne bo zgodilo iz danes na jutri.
Sigurno se ne bo zgodilo od danes na jutri, menim pa, da bi velik korak v to smer bil narejen, ce se zenske ne bi oklepale svoje "prirojene", "determinirane" itn.. vloge matere, temvec bi dovolile tudi ocetom, da postanejo starsi v pravem pomenu besede. Pogosto imam obcutek, da se v borbi za nekaksno samoveljavo in izpolnitev zenske se vedno drzimo tradicionalisticnem modelu v katerem zenska svojo izpolnitev najde edino in samo kot mati. danes se sicer gre za kombinacijo izpolnitev kot mati in izpolnitev zunaj druzine s tem, da se krcevito drzimo svoje pozicije matere, ker nam to daje obcutek nenadomestljivosti. Kot neka borba za otrokovo naklonjenost, kot nekaksen poizkus navezovanja otroka nase. In tisti primer - koga klice oseba, ki je v smrtni nevarnosti - vedno mater... je v veliki odvisnosti s kom je oseba odrasla in kdo je zanjo skrbel. Poznamo otrke, ki imajo mamo, oceta, krusne starse, rejnike.... ti otroci ne klicejo vedno matere ko so bolni, prestraseni, pomoci potrebni... materinstvo je druzbena in custvena kategorija, ki jo je popolnoma sposoben izpolniti moski.
in še enkrat: jaz zase vem, da delam po najboljših močeh in v veri, da delam dobro za otroka. (kako je to dejansko dobro za otroka bo pokazal čas.) če temu ne bi bilo tako, bi bila izbrala kariero in jo postavilo na prvo mesto in se za otroka ne bi bila odločila. in tudi vem, da je pri meni otrok na prvem mestu, pri možu pa je žal vse prevečkrat služba tista, ki jo postavi pred naju. in dokler je tako, me ne zanimajo ne genetske, ne sociološke teorije, ker osnovno kar otrok rabi, da se razvije v pokončnega človeka, je topel dom, kjer so starši (starš) vedno na voljo. seveda pa je najboljše, da ima otrok oba starša, ki se medsebojno dopolnjujeta in razumeta in v primeru ločitve tudi sporazumeta kot dva odrasla človeka, ne pa da se cufata za otroka, kot bi bil lastnina.
Vsak od nas dela po najboljsih moceh z upanjem, da ravna najboljse kar se da. Sama sem tudi postavila otroka in druzino na prvo mesto, pa tudi moj moz je postavil otroka in druzino na prvo mesto. Odlocala sva se popolnoma trezno in racionalno, se preden sva postala starsa. Zaenkrat sva oba popolnoma zadovoljna z odlocitvami, ki sva jih sprejela.
Kar se tice primerov locitve: otrok ni lastnina starsev, pa tudi ni objekt varstva in zascite, brez vedenja o tem kaj je dobro zanj; niti pasiven sprejemnik starsevskega vpliva in odlocanja. Je avtonomna oseba in tako ga je treba tudi obravnavati. Januarja 2007 se zacne pilot projekt zagovornika otroskih pravic, ki med ostalim ima za nalogo prepreciti manipuliranje z otroci pri odlocanju kateremu od starsev bo otrok zaupan, neutemeljeno preprecevanje stikov s starsem s katerim ne zivi itn... ker praksa jasno kaze, da je dobrobit otroka v primerih locitev vse prevec podlozna potrebam, custvom, zeljam starsev za taksno ali drugacno resitev. Svojevrstno kaznovanje otroka za starsevsko medsebojno nerazumevanje. Vendar tudi ti starsi trdijo, da delajo tisto kar je najboljse za otroka.
|
Natisni
, imamo vsaj o čem debatirati ... otroci pa zrastejo našim čustvenim ali racionalnim presojam navkljub, eni bolj, drugi manj srečno. Ker ni nobene garancije, kaj je absolutno prav in dobro, ker je vedno vmes tisoč nians, ki jih bodisi spregledamo bodisi so nam nevidne. Morda mojemu po karakterju bolj racionalnemu otroku ne bi ustrezala moja čustvena presoja, tvojemu čustvenemu otroku pa ne tvoja racionalna ... obe pa bi delali z zavestjo, da želiva svojima otrokoma najboljše
... ja, bo res najbolje, da jo v primeru ločitve kar možu zaupam v skrbstvo. Ampak problem nastane, ker njemu isto reče ... kaj pa zdaj? Jah, nič, drugo mamico in očka, ki ne bosta tako čustveno vpletena, kajne? 
take družine, kjer bi obstajala popolna enakopravnost, ne poznam. in tudi ne verjamem, da obstajajo. obstajajo take, kjer oče prevzame večji delež, v popolno enakopravnost pa jaz žal ne verjamem. 
