|
Anonimen -> Zbegana (25.9.2006 12:59:08)
|
Spodaj je odprta podobna tema, le z to razliko, da jaz sem komaj čakala da bom mami.
A se je katera srečevala s tem kot se jaz? Ne vem, a je samo poporodna tesnoba, a je depresija? Ne bi rada takoj tekla k zdravniku, pač pa bi rada kakšen pameten nasvet kako se rešiti iz tega. Problem je sledeč: imam 3 mesečno punčko, ki je krasen otrok, vesela in lepo napreduje. Problem pa je v meni, zdi se mi, da tega otroka nimam dovolj rada, včasih se mi zdi tako tuja. Strah me je tega občutka, velikokrat zato tudi jokam. Jezna sem nase, ker sva si tega otroka močno želela, zdaj pa tako. Hudo mi je, ko so mi jo po porodu položili na trebuh in je bila prva misel, pa kdo si sploh ti. Včasih jo gledam in kar ne dojamem, da je to moj otrok.
Ti občutki me begajo in mi grenijo življenje z našo punčko.
To je bila moja druga nosečnost, v prvi sem otroka izgubila in zato sem si celotno drugo nosečnost dopovedovala, da se na otroka ne smem tako navezat, če bi se mi zgodilo enako. zdaj pa imam, namesto da bi bila srečna mamica, me preveva toliko zbeganih misli in občutkov.
Hvala, ker ste prebrali moje zmedeno pisanje.
Lep dan vam želim.
|
|
|
|