|
nataša k -> RE: Ne vem več kaj naj naredim, moja energija je pošla (26.9.2006 9:29:28)
|
Prav grozno mi je tole vse skupaj brat. Mislim, da predvsem zaradi tega, ker sem sama v precej podobni situaciji. Tudi moj 'gospod' je trenutno na jadranju. Pa sva imela pravo vojno, preden je šel (glej post št. 5 - ja, anonimna sem jaz). Edino, kar lahko iz vsega skupaj dobrega ven potegnem je to, da naju ima najin g. zelo rad. Se je štiri dni pred odhodom odločil, da ne bo šel. No, potem pa me je lepo prosil, če lahko gre. No, pa sem mu postavila ultimat za službo. Do 31.12. se mora spravit v službo, kar se jadranja tiče, pa naj naredi, kot se mu zdi prav. No, na jadranje je šel, za službo pa bom videla. Vem, Rozi81, da si že napisala, da se ne strinjaš z ultimati. Ampak halo!! Če pa normalen pogovor več ne pomaga. Jaz sama sem mu celo leto trobila na lep in, priznam, grd način, pa ni nič pomagalo. Se mi zdi, da bom sedaj resnično videla, koliko mu je do družine. Če ga bo izpolnil OK, če pa ne, pol pa se lahko kar posloviva. Je pa res, da pri meni ne gre toliko za to, da mene in sinka ne bi imel rad, ali da bi mu bila odveč. Gre enostavno za to, da samo od ljubezni se pač ne da živeti. Mislim, da sem se dovolj dolgo prilagajala, pa ga cartala. Zdaj pa sem se dejansko odločila: DOVOLJ! Nič več, ker ima vse svoje meje!!
Pri vama pa mislim, da je ravno obratno. Služba je, denar je, ni pa ljubezni. Rozi81, zapomni si eno - navada je kot železna srajca. Ko jo enkrat oblečeš, je ne moreš več sleči. Jaz na tvojem mestu tega tedna ne bi izkoristila za čakanje, kaj se bodo gospod odločili, ampak bi ga izkoristila za to, da bi videla, kako 'težko' bi dejansko bilo, če bi bila z otročičkom sama. Mislim, da boš ugotovila, da vama ne bi nič manjkalo. Pri sebi opažam, da nama je kar lepo brez njega. Vem, da je težko zapustiti 'varnost' partnerstva. Ampak mislim, da boš slej ko prej morala to narediti. Če pa sama nisi dovolj močna, pa prosi prijateljice, mamo, sesto, brata, kogarkoli, naj ti pomagajo prestopiti prag samskega življenja. Tako sem tudi sama naredila. In mi je kar lažje pri srcu. Moram pa priznati, da me je groza, kaj bo, če greva res narazen. Ali bom ostala sama vse življenje, ali se bom upognila pod pritiskom samote...? Potem pa poledam mamice samohranilke, ki jim ČISTO NIČ NE MANJKA. Živijo celo lepše in boljše kot marsikatera v resni parterski zvezi.
Obema pa v razmislek: Kaj resnično želiva v življenju: srečo in svobodo ali partnerja, ki naju bo v tem utesnjeval?
|
|
|
|