|
RE: Oh, ta verouk! 25.9.2006 0:53:38
|
|
|
|
Sita
|
IZVIRNO SPOROČILO: marcela Pravi, da naj hodijo do birme potem pa se lahko prostovoljno odločijo, ali bodo še kdaj prestopili cerkveni prag ali ne. Navaja, da se časi spreminjajo in je zato bolje , da hodijo, pa da kaj če bo imel pa zelo verno punco, pa sploh ne poznal verske simbolike, pa bla, bla, pa vse do tega, da navsezadnje spada verouk tudi k splošni razgledanosti. Jaz se mu rekla, da če bodo želeli, bodo zagotovo lahko še verske zakramente opravili nadknadno. Meni se nekako upira siljenje k verouku, Zakaj pa se ne bi raje kasneje otroci sami prostovoljno odločili, če sprejmejo to religijo? Če se hoče cerkveno poročit, lahko itak kasneje opravi vse zakramente. Kar se tiče splošne razgledanosti je pa tako - religija ni znanost. Če poznaš Sveto pismo ali ne, ni življenjskega pomena. Da ne govorim o tem, da je Sveto pismo polno simbolike in ga še duhovniki različno razlagajo ... Otrok je pa lepo vzgojen, ne zaradi tega, ker bi hodil k verouku, pač pa zaradi zgledov staršev - dobra vzgoja nima veze z veroukom. A da se otrok ne nauči nič slabega pri verouku? Kaj pa to, da se laže pri spovedi, če se ne spomni svojih "grehov"? Kaj pa to, da je grešnik, kajti s tem, ko govori, da je grešnik, dejansko postane grešnik? Kaj pa strah, ki ga dobi zaradi pekla, če bo storil to in ono? Kaj pa občutki krivde, če stori ali samo misli na "grešne" stvari? (Kaj pa je sploh greh???) Mislim, da s temi stvarmi dobi otrok toliko hude navlake v podzavest, da vse to lahko zelo negativno vpliva na njegovo kasnejše življenje. Seveda ni nujno. Ni pri vseh tako. Lahko pa ima še dolgo nočne more, da je "grešil", občutke krivde in lahko vse to zelo močno vpliva na njegovo osebnost. Ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Enako je z religijo. Če se uči koga prej, preden je pripravljen, škoda besed, škoda časa. Če se pa koga še sili k temu, pa resnično lahko za vselej zatremo vero v njem. In kakšna bo korist v tem primeru? Vera je nekaj, kar privre iz srca. Najprej je treba v sebi začutiti nekakšno prebujenje, hrepenenje po samospoznanju ali preprosto predanost do nečesa v nas ali višjega, šele potem se lahko priključimo kakšni skupnosti ali religiji ali pa tudi ne. Vsekakor moramo biti za to zreli. Poznam duhovnika, ki je z dušo in srcem duhovnik, pa vendar trdi, da ni dobro, da ljudje že kot otroci opravljajo zakramente. Pravi, da otroci ne vedo, čemu se izvajajo vsi ti obredi, četudi jim je nekako razloženo, vendar notranje niso pripravljeni. Ker človek mora biti zato zrel, mora to čutiti. On zagovarja, da bi se moral za to odločiti šele, ko odraste, ko začuti (in če začuti) notranji klic in nič prej. Tudi Jezus je bil krščen kot odrasel človek - ne kot otrok. Tako pa, pravi ta duhovnik, hodijo otroci k verouku izključno zaradi želje staršev ali zato, da nosijo lepa oblačila pri obhajilu in birmi, v resnici jim je pa odveč. On zmeraj znova roti starše, naj otrok nikar ne silijo v cerkev, saj se jim bo vera tako priskutila. Vsekakor pa je jasno še nekaj: otroci se zmeraj zgledujejo po starših. Kot je napisala Radha: starši, ki kadijo, ne morejo zahtevati od otrok, naj oni ne kadijo ...
_____________________________
Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.
|
|
|