|
mamči -> RE: dojenje, dokler želim (24.9.2006 23:48:18)
|
IZVIRNO SPOROČILO: bomaja
Ne prenesem pa mamic, ki "hinavijo", da bi one ful rade dojile, samo niso mogle, ker ni bilo mleka. Mislim, povej po pravici ....: " Sem poskušala 14 dni, pa je bilo preveč naporno zame in za mojega dojenčka, zato sva nehala in sedaj sva na steklenički. Je sit in zdrav in oba sva zadovoljna. Rada se nimava nič manj kot tisti, ki se dojijo."
Joj, ljuba duša a ti ne veš, da teke mamice v resnici obstajamo. In da ne hinavimo, povsod obsojane za nekaj na kar ne moramo same vplivat.
To, da dojiš ni samo od tebe odvisno draga moja.
Moja zgodba pri ta prvem sinu : po rojstvu ocenjen, da je bil rojen v 37 tednu, dejansko je odpovedala posteljica in se zadnje tedne ni več razvijal. Prvi podoj takoj po rojstvu - super, nato pa huda zlatenica, oteženo sesanje zarad poležanega obrazka in zelo oslabljen sesalni refleks. Shujšal iz 2670 na 2430 v parih dneh in takoj so mi ponujali flaško !!!
Meni, ki sem bila prepričana v dojenje, meni ki nisem imela niti ene flaške, meni, ki sem kot medicinska sestra pristavljala dojenčke na prsi mamicam, meni, ki sem bila svojevrsten primer in mi je mleko izcejalo že v 6 mesecu nosečnosti ... srce se mi je trgalo in še danes mi je hudo, ko se spomnim. Vsi so rekli naj že odneham, še tisti najbolj vztrajni pediatri niso videli smisla, jaz pa sem noro vztrajala in se trpinčila v neuspehu.
In sem si črpala mleko in malega hranila po brizgi. Ni mi bilo naporno, naporno je bilo ko sem ponoči vstajala na 2,5 uri in mu pripravljala flaško, ker je mleko pošlo po parih tednih.
Drugi sin : krepak 4 kg otrok, polno dojen od začetka do 11. meseca, še zdaj pri 15. mesecih se pa crklja občasno ponoči.
Dojenje napor ? Nikoli občutila na tak način, kot takrat ko sem pripravljala stekleničke na 3 ure, dan in noč, dan in noč....dojila sem pa po pravici čisto mimogrede v postelji in smo že spali naprej. Torej, obstajamo mamice, ki ne hinavimo, smo vložile veliko več energije in volje, kot marsikatera, ki doji pa se ne zaveda, da je to po eni strani čisto naravno in spontano, po dugi pa velika sreča, ki se ne nasmehne vsaki mamici in otročku.
Tako da poznam obe plati in če bi imela še enkrat otročka, bi ga želela dojiti...ker pa želja ni vse, nam preostane upanje in zavedaje v umetnost dojenja.
Vsaka se odloči kakor misli, da je prav. Jaz sem zavestno zreducirala podoje po 11. mesecu zarad službe. K sreči je tud otrok nekje sočasno "sprejel sklep", da ga moje joške ne zanimajo več tako zelo.
Če bi pa dojila do 3 let pa ne vem.
Nalin, če ti čutiš da to tebi odgovarja in da je otrok še zainteresiran, potem se vidva kar lepo dojita in se ne ozirajta na okolico. Vedno nekdo obsoja : al hranjenje po steklenički, al prekratki čas dojenja, al pa predolgo dojenje do 3. leta. Prav je pa tako, kot se odločita mamica in otroček, če lahko na to vplivata !
|
|
|
|