|
smrček -> Prvič ali drugič ali ... v blaženem stanju (11.9.2006 9:29:18)
|
Prvič v blaženem stanju
Kar takoj naj povem, da se mi bo verjetno zapisalo tudi kaj takega, kar bom kasneje obžalovala kot zarečeni kruh, ampak lahko bom rekla: "Ah, bila sem noseča, krivi so bili hormoni." Tako kot to v bolj ali manj skrajnih primerih rečem že zdaj. In za tri četrt ljudi to zadostuje, da ti razumevajoče pogledajo skozi prste, ostalo četrtino pa predstavljajo nosečnice, ki jih zlepa ne moreš preslepiti.
[image]http://www.siol.net/novice/XP_Images/155113060908091333111-0.jpg[/image]Dokler nisem zanosila, so bile vse nosečnice zame približno enake. En trebuh večji od drugega, popolno nezanimanje za vse ostalo razen za dojenčke in cene vozičkov ter splošna, vesoljna umirjenost so bili nekakšni povezovalni in prepoznavni faktorji zanje. Danes, ko se grizem skozi 8. mesec svoje prve nosečnosti, vem, da (poleg tega) med nosečnicami obstaja tudi rangiranje, neke vrste hierarhija, nekaj podobnega, kot je na primer spoštovanje starejših ali vikanje neznancev.
Sprva sem bila na takšne stvari zelo občutljiva, zdaj imam že malce debelejšo kožo in domnevam, da se bo še odebelila in otrdela. Oh, kako naivna je lahko nosečnica na začetku, zaupljiva in vodljiva! Misliš, da te bodo od sedaj naprej vsi razumeli, ker si le noseča, ampak, hih, tako enostavno pa ne gre. Prva, ki preide v svetovalno frontalni napad, je mama, ampak to nekako pričakuješ, ker je mama vedno vir modrosti, kajne. Sledijo ji vse prijateljice, ki so že bile noseče ali so noseče drugič, tretjič ... Več, kot imajo doma otrok, bolj so brez občutka - kot veterani brez noge, za katere vsak, ki mu ne fali vsaj en ud, ni bil nikoli v vojni.
Napadejo, ko se ti zgodi šibek trenutek in misliš, da je zato, ker si zanosila, konec vsega drugega v življenju. Včasih me je obšlo, da čakajo v zasedi na mojo hipno slabost, samo zato da bi si dale duška. Hecno pa je, da (razen pri svoji mami) tega ne opaziš takoj. Primer - s prijateljico, ki ima dva otroka, čvekaš po telefonu. Seveda ne moreš mimo tako zanimive teme, kot je peti mesec tvoje nosečnosti. Rečeš: "Mater, stara, tako me boli križ, razneslo mi bo joške in noge mi zatekajo, da niti stati več ne morem pri miru." Odvrne z rahlim sprenevedanjem: "A, daj ga lomit! Meni se je do sedmega komaj kaj poznalo, letala sem okoli kot lastovka, še sodelavci so mi rekli, da sem neverjetna. A si ti zihr, da nimaš diabetesa? Mogoče imaš pa dvojčka. Ne vem, čudno je tole." Okej, nekako se prebiješ skozi to, potem ko pol ure pretresaš družinsko anamnezo. Poskusiš še enkrat: "Katero kremo proti strijam si uporabljala, a jih imaš?" Napetost v njenem glasu nevarno naraste: "Ej, kar nehaj s tem! Strije pač imaš, vsaka jih ima, to sploh ni nič takšnega, kreme so za en drek. Ne, nisem se mazala z ničimer, ker kreme itak ne pomagajo, stara, imaš ta prave gene ali pa ne." Nehote sem izzivala do konca: "Eee, kaj pa misliš o epiduralni? Baje pomaga in je ..."
[image]http://www.siol.net/novice/XP_Images/155113060908091333111-1.jpg[/image]"Ej," tukaj ji poči film in prezira, ki ga je do sedaj zadrževala, ne more več skriti, "Pa kaj si ti, mevža, ali kako? Stara, porod je najbolj naravna stvar, samo ne mi ga lomit z injekcijami v hrbet!" Za hip premolkne, ker ve, da se bo zlagala: "To sploh ne boli, mislim, boli, ampak samo popadki. Pa itak pozabiš, potem ko ti dajo otroka, vse pozabiš. Kaj so imeli pa včasih, a? Nič, no, vidiš, pa je šlo tudi brez tega. Mislim, naredi, kot hočeš, samo povem ti, da to ni okej. Naj gre kaj narobe, kaj boš pa potem? Poznam eno, ki ima svakinjo, ki je šla v Postojno ..." Bila sem zrangirana v razvajeno, prepametno za svoje stanje nosečnico.
Ko se ti to zgodi desetič, z različnimi osebami, na različnih krajih, kot je, recimo, čakalnica polna neznank pri ginekologu, prekleto premisliš, koga boš še kaj spraševala. Ponavadi sem rajši kar tiho in opazujem, kako se rangiranje dogaja, pravzaprav se začenjam rangirati tudi sama. Včasih sem odstopila stol ženski z večjim trebuhom, danes jo najprej pogledam v gležnje in presodim, kako zatekle ima. Če so bolj zatekli od mojih, bom morda vstala, odvisno, kako sem spala in koliko me boli križ. Če mi prijateljica, ki koraka tri mesece za mano, potoži, da se počuti debelo, se najprej zarežim "Dobrodošla!", preden jo potolažim, da sploh ni debela, ampak pač noseča. Če me znanka v otroški trgovini kriče prepričuje, da sem izbrala napačni voziček, ker najdražji še ni najboljši - ona bo že vedela, ker ima v roku enega leta že tretji voziček, a ne da - ji pikro odvrnem, da problem verjetno ni v vozičku. In tako naprej.
Skratka, nosečnica je bitje, ki potrebuje veliko pozornosti, tudi če s pogledom ranjene srne trdi drugače, medtem ko se gladi po trebuhu. Hormoni, zatekanje, rangiranje, vse je samo dodatek na tej poti, dodatek za tiste tri četrine neposvečenih, ki niso noseči in potrebujejo naše izgovore, da nas razumejo. Bom že vedela, saj sem ja noseča!
VIr: siol.net
|
|
|
|