|
Ayo -> RE: Moji starši (8.9.2006 13:24:42)
|
Na zalost je tudi pri meni tako, da z mamo nikoli nisem in tudi ne bom imela pravega pristenga odnosa. Podobno kot ste nekatere napisale, moja mama se je sicer trudila, da bi imela lepo otrostvo in mladost, to priznam, ampak na zalost ni znala to naredit pravilno, sla je v popolnoma drugo, zgreseno smer. Je zelo pesimisticna in negativna oseba, za vse kar je slo narobe je vedno krivila mene, nenehna vpitja, obtozbe (nekatere tako krute, da me se danes po 7 letih od kar sem sla, preganjajo med spanjem!), zmerjanja, pripombe, nikoli nobene pohvale, brskanje po mojih stvareh (jasno je bilo, da bolj ko je snofala, bolj sem skrivala!) in skratka se bi lahko nastevala. In se danes ni kaj dosti drugace, in ko se slisimo 1x na teden po telefonu, ce se ne dogaja kaj specificnegav, ne traja niti 5 min, kaj je novega, vreme in denar.
Mislim, da se teh napak zaveda, enkrat je sama rekla, da najtezja naloga v zivljenju je vzgoja otrok. Sama se nisem mama (upam, da bom kmalu, ker pocasi ze tudi izgubljam potrpljenje!!) in vem, da ne bo lahko. Veckrat si recem, da taksnih napak sama na svojem otroku ne bom delala. Moja mama ima z bratom, ki je prisel precej casa za mano popolnoma drugacen odnos in mogoce tudi zato, ker se je nekaj naucila na meni. Nimam pa niti z bratom pravega odnosa, ker je popolnoma pod maminim vplivom in seveda vse kar naredim jaz je narobe, mama ima vedno prav. Na zalost je oce imel tako sluzbo, da je bil venomer odsoten in sem prakticno odrasla brez njega.
Spostujem jo, mama mi je, ampak to je pa tudi vse. Sama bi si zelela, da bi bila tudi moja naboljsa prijateljica, oh kako bi si to zelela!!! Vidim pri partnerju kako lepo je to, vse si povesta, zaupata in hecata, super! Tako da v tem smislu se velikokrat pocutim zelo osamljena, na zalost!
|
|
|
|