|
N _ B -> Padec (30.8.2006 22:13:10)
|
Tudi nam se je zgodil padec. Nikomur ne privoščim tega, kar sem preživljala zadnje tri dni.
V soboto proti večeru smo se s prijatelji dobili na pijači. Malčki so se igrali in skakali. Malo okoli nas, malo po igralih, ki so bila nedaleč stran. Naša pupa je naenkrat začela plezati po toboganu v kontra smeri. Parkrat smo jo opozorili, naj tega ne dela. Ravno nameravala sem it do nje in ji na bolj oster način pojasnit, da se tega ne dela, da lahko pade. Bila je na polovici tobogana. V trenutku se je obrnila in zacvilila:"Oči, glej me!" Hotela se je zapeljati navzdol. Tudi ust nismo uspeli odpreti. Obrnila se je preveč sunkovito, izgubila ravnotežje in čez rob tobogana padla vznak. Padla je z višine cca 1,2 m, naravnost na hrbet in nato še z glavo nazaj. V hipu se je obrnila na bok. Stekli smo k njej. Mož jo je dvignil in je stisnil k sebi, da se ni preveč premikala. Nisem je še slišala tako jokati. V naslednjem trenutku je izgubila zavest. Samo z belimi očkami je pogledala in glavica ji je omahnila na stran. Bila je kar prozorna. Popolnoma brez barve. Klicali smo jo in budili. Kmalu je zajokala in nas pogledala. Bili smo v dilemi ali poklicati rešilca ali jo peljemo sami. Do urgence smo imeli cca 5 km. Šla sem po avto. Mož ni bil sposoben vozit. Prijatelj je šel z nami. Sledil je naslednji šok. Mož ji je rekel, naj stegne nogice, da ji bo bolj udobno. Odgovorila je: "Ne morem," in malo kasneje v presunljivem joku:"Nimam nogic". Nisem vedela, kaj naj. Spreletela me je mrzlica. Streslo me je. Nisem vedela kaj naj. Najraje bi ustavila kar sredi ceste. Pred vrati urgence sem jo prijela za gleženj in dvignila nogico. Padla je dol. Noge so bile popolnoma mlahave. Začela sem izgubljati tla pod nogami. Imela sem občutek, da se bom zdaj zdaj onesvestila. Bila je bosa. Narahlo sem jo požgečkala po podplatu. Ja, nogico je umaknila. Še bolj grobo sem jo prijela za gleženj. Bilo mi je čisto vseeno. Tudi, če jo zaboli, samo da čuti moj prijem. Čutila je. Hvala bogu.
Bili smo takoj na vrsti. Pregledala jo je zdravnica. Odziv zenic je bil normalen, pljuča uredu, trebušček bp. Na hrbtu, kamor je padla se je videla rdečica. Na glavi ni bilo nobene buške. Zdravnica v tistem trenutku ni videla simptomov, da bi nas poslala dalje, opozorila pa je, da je otrok verjetno še v šoku in, da se zna kasneje pokazati. In to se je zgodilo. Ko smo prišli domov in se je umirila, je čez uro in pol začela bruhati. Oblekli smo se in se vrnili v dežurno. Sledil je ponoven pregled in napotnica na UKB v Ljubljano. Ob 22.00 smo prispeli v Lj. Medtem, ko sem v sprejemni izpolnjevala obrazce je malčica ponovno bruhala. Sestra je brez besed vstala in šla pomagat možu. Napotili so nas dve sobi naprej in niti do tja še nismo uspeli priti, že so nas klicali noter. Bila sem pozitivno presenečena. Še bolj pa nato nad odnosom osebja. Bila je mlada zdravnica, ki me najprej sploh ni vprašala, kaj je bilo. Zagledala se je v malčico in njeno pozornost popolnoma preusmerila z nežnimi in razumevajočimi besedami: "Kaj si hotela prej na hodniku povedat? Sem te slišala, kako si se glasno pritoževala? Veš kaj, tale frizura čist paše k tvojim očkam. Boš zapeljivka kajne? A lahko pogledam, kakšne barve učke imaš? Bom pogledala, kakšno frizuro imaš zadaj. Mi poveš, kako je ime tvoji frizerki? Jaz bi šla tudi k njej...." V tem času, ko jo je ogovarjala, jo je otrok dobesedno požiral z očmi, ona pa jo je pregledala. Na zadnjem delu glavice je nastala buška in modrica. Bilo je dovolj za rentgen. Slikali so jo dvakrat. Nato smo malo čakali. Čakalnica je bila polna. Bila sem skoraj prepričana, da bova ostali v bolnici. Po cca 45 minutah so nas poklicali nazaj v ordinacijo. Na obrazu tehnika je bil nasmešek. Nič hujšega ni bilo, "le" močnejši udarec. Slike niso pokazale nobene notranje poškodbe. Dobili smo izvid in navodila na kaj naj bomo pozorni doma. Hvala bogu. Oddahnilo se nama je. Odšli smo domov.
Ko smo prišli domov, pa je za menoj šele prišlo. Začela sem razmišljati, kaj bi se lahko zgodilo, če...... Noro. Celo noč nisem zatisnila očesa. Vsake toliko časa sem vstala in šla k njej, preverit, če še diha. Sama od sebe se je zbujala na 3 ure, tako, da mi je ni bilo treba budit, kot so nam naročili ob odpustu. Bila je popolnoma pri sebi, tožila je le, da jo boli glava. V nedeljo čez dan je veliko počivala. Dala sem ji sirup proti bolečinam. Ona je bila vse bolje, midva z možem pa ne. Enostavno ne moreva pozabiti, kaj se je zgodilo in kakšno srečo v nesreči smo imeli. Očitava si ne, ker enostavno včasih ne moreš preprečiti nesreče. Kot je enkrat rekel pediater, da če otrok ne bi bil zdrav, ne bi bil živ in razposajen.
Čuva jo [sm=angel.gif] in želiva si, da bi jo še celo življenje.
Pikica najina, rada te imava.
|
|
|
|