|
Anonimen -> RE: PROBLEMI S PRISTOJNIMI SLUŽBAMI (29.8.2006 6:00:39)
|
Po današnji medicinski klasifikaciji tudi sama spadam med starše otrok s posebnimi potrebami, saj je moj Jan hiperaktiven in ima disleksijo. Psihično ali fizično sicer ni prizadet, se pa ti dve motnji prav tako štejeta med "posebne potrebe".
Ker je Jan pravzaprav popolnoma običajen otrok, celo nadpovprečno inteligenten, se sama s kakršnimkoli iskanjem ugodnosti zanj nisem nikoli kaj pretirano obremenjevala, ampak s tistim, s čimer sem se pa le, sem bila pa večinoma razočarana.
Edina dva zdravniška pregleda, ki ju je imel, sta bila za potrditev hiperaktivnosti in disleksije. Na pregled za hiperaktivnost sem čakala več mesecev, da sem prišla na vrsto (v Svetovalnem centru na Gotski v Ljubljani), ko pa sem le, se je "strokovna" delavka bolj ukvarjala z mojim bivšim možem kakor pa z Janom, ki ga je komajda pogledala. O kakšni strokovnosti ni bilo niti najmanj govora, temveč je stalno poudarjala samo, da je tako zato, ker sva mlada in neizkušena. No, čeprav sem mlada, pa neumna še zdaleč nisem, zato je bil to moj prvi in zadnji obisk na Gotski.
Potem sem potrebovala še nekaj mesecev, da sem prišla na vrsto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo na Prulah v Ljubljani, kjer sem se naročila sama od sebe. Tudi tam je "strokovna" delavka Jana posadila k igračam in ga ignorirala, mene pa postavila na "vojaški raport". Rezultat tega je bil, da je ugotovila, da je hiperaktiven. Če se ne bi jaz sama prej dovolj dobro poučila o hiperaktivnosti, potem bi še podvomila v njeno ugotovitev.
V vseh teh mesecih čakanja na pregled pa sem se morala v Janovi šoli ukvarjati s šolskim psihologom, šolsko socialno delavko in z njegovo razredničarko, istočasno pa še s specialno pedagoginjo in s strokovno delavko s pristojnega CSD, ker so vsi stalno govorili samo o Janovi nesocializiranosti, premočnem čustvovanju in nezanimanju za šolsko delo. Ne glede na to, da sem jim stalno poudarjala, da je hiperaktiven in da naj z njim delajo v tej smeri, se nihče ni niti zganil. Samo jaz sem bila spet mlada, neizkušena in nesposobna mati.
Potem sem Jana prepisala na drugo šolo (ker sem se selila) in imela sem veliko srečo, da je za razredničarko dobil žensko, ki je po izobrazbi diplomirana defektologinja. Razmere so se izboljšale za več kakor 100%, poleg tega pa sem na podlagi izvida o hiperaktivnosti preko MZŠ dobila za Jana tudi specialno pedagoginjo za 5 šolskih ur tedensko, ki se je ukvarjala samo z njim. Obe sta bili idealni in z njuno pomočjo sem posumila tudi na disleksijo in še nekaj njej podobnih motenj.
Disleksijo so na Polikliniki potrdili po dveh mesecih, kar pa mi pravzaprav ne pomeni nič, saj mu zaradi tega ne pripada niti 1 ura učne pomoči več na teden. Pravzaprav na MZŠ niti ne smem sporočiti, da smo odkrili dodatne motnje, saj bi to pomenilo, da bi spremenili odločbo o učni pomoči. Vmes, v tem času, pa se je spremenil zakon in to tako, da se otrokom s PP ne dodeljuje več maximalno 5 ur pomoči tedensko, temveč samo še 2 uri. Jan bi bil torej oškodovan za 3 ure tedensko, če naredim svojo dolžnost in pristojne obvestim o spremembah. Da jih ne bom, je logično, enako pa mi je svetovala tudi specialna pedagoginja, ki pa bo kljub temu z Janom delala tudi na disleksiji (izven načrta).
Finančne pomoči nisem imela nikoli nobene. Enkrat samkrat sem oddala vlogo za dodatek za nego, saj imam zaradi teh motenj z Janom dejansko dodatne stroške. Potrebuje več fizičnih aktivnosti, potreboval bi inštrukcije in še marsikaj. Vse to pa ni zastonj. Vloga mi je bila zavrnjena, ker je "premalo prizadet". Ker hodi v redno šolo in ker ima "samo" motnjo.
Tudi od drugih ustanov ni bilo nikoli ničesar in tudi nihče mi ni ničesar povedal (z izjemo nekaterih na RR). Kar sem ugotovila, sem ugotovila sama, na lastno pobudo. Od CSD ni nič. In že dolgo časa tudi ničesar več ne pričakujem in za nič več ne prosim. Vzamem si tisto, kar mi pripada in to je to. Za svojega otroka, takšnega ali drugačnega, bom poskrbela sama, tako ali drugače, istočasno pa mu bom vcepila v glavo (četudi se nihče ne strinja z mano), da naj nikoli in nikdar ničesar ne pričakuje od države. Nadpovprečno inteligenten je in prepričana sem, da bo vedel, kako in kaj narediti.
|
|
|
|