|
Gina -> RE: misli o smrti (22.8.2006 20:29:51)
|
A veš, anonimna, mogoče se ful kruto sliši, ampak ti se zdiš meni zelo posestniška, pa egistična. Pa ne zameriizrazom. Zakaj? Poglej, vsi ljudje, ki so ti "dani" v življenju, da si jih srečala, nisi tvoji ljudje, so le nekaj, kar je vpleteno v tvoje življenje in največ, kar jim lahko daš, je svoboda. Svoboda je nevezanost. Največja ljubezen je to, da ljudem pustiš, da odidejo, kadar tako pride. Vse kar pride v naša življenja, lahko sprejmemo z ljubeznijo in veseljem, uživamo v danem trenutku in smo veseli, da nam je to dano. Ne moremo se pa tega oklepat. Lahko pa izkoristimo lep čas. Dejstvo je, da bomo umrli. In kaj potem? Smrt je del življenja. Slej ko prej vsi gremo. In hudo je zgolj tistim, ki ostanejo. A veš zakaj? Ker jim je hudo, ker oni ne bodo več imeli tistega človeka in njegove ljubezni ob sebi.Zato sem zgoraj napisala, da si malo preveč egoistična - pretiravaš s tem. Saj tistemu, ki je umrl, ni nič hudega. Ne glede na to, ali verjameš v posmrtno življenje ali ne, veš da imam prav. Žalovanje v nekem normalnem smislu je čisto ok in potrebno, da se pa ti sekiraš že leta in leta prej, kaj bo ko bo, pa ni ravno razumsko fajn - zate, a veš. Če razmišljaš. kaj bo, te to toliko blokira, da nimaš časa in volje razmišljat, da ti je v življenju čisto ok. Torej gre sedanjost mimo tebe in čeprav je sedanjost čisto ok, se tebi ne zdi, ker razmišljaš o hipotetični prihodnosti, katere razpleta ne maraš. A ni to malo nesmiselno? Vse je v glavi.
A veš kaj bi jaz naredila na tvojem mestu? Najprej bi poskusila narediti vse, ampak vse kar je v moji moči, da ne bi bila več tako posestniška. To je edina rešitev. V bistvu bi ti morala pri sebi sprejeti vse možnosti - najprej, da je čisto ok tudi v primeru, da bi morala živeti brez moža. Pa da ni nič groznega, če moraš živeti bolan. Zakaj ti je pa vse, kar ni točno tako, kot si si v glavo zamislila zanič? Saj življenje res ni nič posebnega, ampak da bi se pa sekiral že vnaprej, je pa po moje brez smisla. Samo hromi te. Jaz bi na tvojem mestu razmislila, da so tudi spremembe, pa čeprav včasih izgledajo čudne, včasih čisto ok in normalne. Veš, npr. lani sem učila eno gluho deklico. Tako srečnega otroka že dolgo nisem videla. Ni treba, da si popoln, da si srečen. Vse je v tem, kako gledaš na svet. Tudi starost je lahko lepa. Spomnim se enega 95-letnega gospoda, ki je prišel z vrtnico v roki na pogreb ene moje stare tete, ki je imela skoraj toliko let, kot on, pa je rekel: A mladenke nam pa kar umirajo? Vidiš, videl je mladenko. Ne glede na to, koliko smo stari, smo v duši še vedno 20 ali 25, tako je, pa če verjameš ali ne. Mi smo mi, pa pri katerihkoli letih že. Duša nam ostaja, zato je vseeno, ali si na polovici življenja, na začetku ali pa pri 95, v tvoji glavi je, ali boš videl mladenko ali starko, ali boš videl cvetje ali trnje.
|
|
|
|