|
Anonimen -> RE: Nekaj ni v redu (18.8.2006 7:58:43)
|
Če spadajo pod pričkanje prej omenjene malenkost, potem se pričkava vsak dan. Ampak zame to sploh ni pričkanje, ampak samo izmenjava mnenj.
Pa tudi izmenjava mnenj je res samo izmenjava in nikoli ne preide tako daleč, da bi kateri od naju drugemu rekel, češ, ti si pa blesav, ker tako misliš. Edino vprašava eden drugega npr. od kod ti pa ta ideja, ali pa a se ti ne zdi to mal usekano al pa kej podobnega. Ampak res nikol, čist nikol, pa še ni šlo tko daleč, da bi pa edn drucga ponižvala zarad mnenja o čemerkol. Za primer - Kamikaza sicer niti pod razno ne razume, kako je možno, da mi kot ženski gospodinjstvo ni prioriteta (ker je bil pač vzgojen drugače). Jst pa niti pod razno ne razumem, kako bi lahko živela samo za gospodinjstvo (ker sem bila jaz vzgojena drugače). In kje je rešitev? Kva pa jst vem, ker niti ne vem, kje je problem. Kar je za nardit, nardi tist, k ma cajt pa voljo. Ostalo (in to je večina) pa leži naokrog po stanovanju. Vsak dan se vsak ene petkrat spotakne ob nekaj ali pa mu kej na glavo pade. Takrat imamo sicer samogovore s preklinjanjem (npr. Kamikaza odpre omaro, pa dobi vse skup na bučo, pol pa vpije tam pred omaro). Potem pa jaz pridem mimo in ga vprašam, če se mu je slučajno kaj poslabšalo, ker se pogovarja z oblekami in pohištvom. Sicer sikne nazaj, da ni kriva omara, ampak jst, ker nisem zložila, ampak jst mu pa lepo objasnim, da zlaganje cunj niti slučajno ni samo moje delo. Itak, njegova omara je po vojaško sortirana (resno!), moja pa obup, ampak potem ga pa samo mirno vprašam, kva ma sploh za brskat po moji omari. Mojih cunj ne nosi, kakšna je pa od znotraj, je vedel pa že prej, preden jo je odprl. Torej je tut lohk vedu, kva nej prčakuje. Pol nej pa ne brska, a ne? Nej pa men reče. Sej je itak lažje rečt kukr pa nardit.
Ma ni pet minut, k skupi cunje pobirava po tleh in se reživa. On jamra, da mu tut Bog ne more več pomagat v zvezi z mano in kva mu je blo treba, da si je tacga hudiča na vrat nakopu, jst mam pa samogovore v zvezi s tem, da dedci itak nikol ne vejo, kva bi radi. Najprej se grebejo za eno babo, pol, k jo pa dobijo, pa študirajo, kako bi se je znebil.
|
|
|
|