|
Sita -> odgovornost starejšega otroka (17.8.2006 12:44:57)
|
No, ko smo govorili o tej tragediji, ste se mnoge mame obregnile v to, da starejši - 8-letni otrok ne bi smel paziti na dveletnega. V tej zgodbi je mati samo v trgovino skočila, zato ne bi rekla, da ima to kaj skupnega s to zgodbo.
Vendar poznam druge primere, kjer morajo starejši otroci resnično, po ves dan ali skoraj ves dan paziti na mlajšega bratca ali sestrico. To se mi zdi pa zelo, zelo narobe v vseh pogledih.
V sorodstvu imamo tak primer. Deklica je 4 leta starejša od svojega bratca. Odkar pomnim je bila prepuščena sama sebi. Takoj ko je začela hoditi, so starši kar pozabili nanjo. Dolgo sploh ni govorila in sem se spraševala, zakaj se vendar nihče ne ukvarja z njo. Potem je pri 4 letih dobila bratca. Ko je njen bratec začel hoditi pa je ona postala varuška. Nonstop ga je morala paziti, če ne, je bila okarana. Vse, kar je mali narobe storil in kadarkoli je jokal, sta njena mama in ata okregala deklico. Pa njena babica tudi.
Zdaj ima deklica osem let, bratec pa štiri. Zmeraj ga mora čuvati. Deklica se rada igra z mojimi. Na morju je želela v globjo vodo, ker že zna plavat, da bi se igrala z mojimi. Če je bratec spal ali kaj jedel, se je lahko igrala, takoj ko je šel v vodo (on še ne zna plavat), pa so starši poklicali deklico, da ga mora pazit in biti z njim v plitvi vodi. Deklica je zajokala (moje so mi povedale), da sploh nima prijateljic in ne sme nikoli na noben rojstni dan, ker mora zmeraj paziti na brata.
Popoldne so odšli otroci sami na sladoled. Fantek je zelo živahen in ves čas nagaja. Saj je itak za vse, kar stori, kriva njegova sestrica. Če kaj izgubi, je kriva sestrica, čeprav potem starši vidijo, da je stvar na napačno mesto dal njihov sin. Seveda se hčerki nikoli ne opravičijo. No, ko so si kupili sladoled, je deklica srečala svoje starše in jima rekla, da naj sedaj še onadva pazita na bratca. Oče pa je rekel: "To pa ne. Midva sva zdaj na sprehodu. Ti ga moraš pazit, saj je tvoj brat." In sta šla dalje. Ko je bratec zaradi nečesa jokal, mu je sestrica obrisala nos in ga potolažila. Povedala mu je, da jo mora ubogat, ker ga mora ona vzgajat: "Ja, .... (imena ne morem napisat), ubogat me moraš veš, jaz te moram vzgajat. Kdo te pa bo, saj vidiš, da te mama in ata nočeta." Ko so mi to moji otroci povedali, kaj je deklica rekla svojemu bratcu, me je tako srce zabolelo! Ob tem pa mislim, da se je res za zamislit.
Naj povem, da sem njunim staršem povedala, da je deklica izredno skrbna do svojega bratca. Rekla sta, da se le dela, v resnici je pa že prava pubrtetnica in še malo ni tako radodarna kot mali. Malega sta pa ves čas hvalila.
Tudi moja prijateljica je opazila, da jim ogromno pomeni, kar njihov sin pove. Če pa deklica hoče kaj povedati, jo pa takoj naženejo proč.
Dragi RR jevci. Prosim povejte mi, kako naj staršem lepo povem, da ne bo videti kot kakšno vmešavanje, da deklica ne bi smela nositi tako težkega bremena, da mora ves čas paziti bratca. Kako naj jim dopovem, da imajo čudovito punčko, ki normalno hoče tudi malo svobode in da bi jo enako upoštevali kot sina. Sin je tu očitno mnogo mnogo več veden zanje od deklice.
Prosim za vaša mnenja. Moje hčerke pravijo, kako srečne so, da njim nikoli ni bilo treba paziti druga drugo. Ne, otroke sem zmeraj pazila sama, kajti tako težkega bremena res ne more nositi noben otrok.
Naj povem še to, da se ta deklica že zaljublja in je mojim zaupala, da komaj čaka, da odraste in gre od doma, da ji ne bo več treba ves čas paziti na bratca.
|
|
|
|