|
Anonimen -> vic (15.8.2006 20:12:57)
|
Žena in mož sta bila poročena že dolga dolga leta in na vse načine sta
se trudila, da bi dobila otroka.
Potem, ko so zdravniki končno postavili diagnozo, da je mož neploden,
sta se odločila, da poiščeta nekoga, ki bo zaplodil otroka. Tisti dan,
ko bi ta oseba naj prišla na obisk, je mož poljubil ženo in rekel,
umaknil se bom za nekaj ur. Moški bi moral priti vsak čas.
Pol ure kasneje je pozvonilo na vratih in kot nesreča pa nikoli ne
počiva, je bil to fotograf, ki je hodil po bloku od vrat do vrat in
ponujal svoje fotografske storitve.
Dobro jutro, gospa, je zažel prijazno. ne poznate me, ampak jaz sem
prišel, da bi...
Ni treba pojasnjevati, je žena zardela do ušes. Pričakovala sem vas.
A res, je bil fotograf prijetno presenečen. veste, jaz delam prav
krasne otroške zadeve...
To je tisto, kar si jaz in moj mož tako želiva, je rekla žena. No pa
sedite že, prosim. kje bova začela Prepustite vse meni, je rekel
fotograf profesionalno... ponavadi začnem kake dvakrat v kopalni kadi,
pa enkrat na kavču in morda še ene par v postelji. Včasih je prav
čudovito tudi na tleh, na tepihu dnevne sobe, recimo; resnično je
treba stvar ponoviti večkrat.
V kadi, pa na tleh? Ni čudno, da nama z možem ni uspelo... se je čudila
žena.
Veste, gospa, tako je s tem, je rekel fotograf. Pravzaprav nihče od
nas ne more garantirati, da bo uspelo kar prvič in vsakič.
Ampak jaz poskusim več različnih pozicij in sprožim iz šest ali sedem
različnih kotov. Prepričan sem, da boste presenečeni nad rezultati.
Upam samo, je rekla žena sramežljivo, da bova hitro šla skozi...
Gospa, pri mojem načinu dela si mora moški vzet čas. Jaz bi rad bil
noter in ven v petih minutah, ampak potem bi bili, prepričan sem,
razočarani...
Ja saj vem, je gospa kimala razumevajoče.
Fotograf je odprl kovček, ki ga je nosil s sabo, in izvlekel album s
slikami otrok, ki jih je fotografiral. Tole je bilo narejeno v
avtobusu številka štiri, medtem ko je peljal skozi Nove Jarše.
O moj bog, je gospa hrepeneče zavzdihnila in si z robčkom brisala solze.
In tale dvojčka, poglejte, lepo vas prosim, kako sta čudovita... ampak
z njuno mamo je bilo tako težko delati...
A da je bila težavna? Se je za čudila gospa.
Ja, žal res. Na koncu sem jo moral odpeljati v park, da sem lahko
posel opravil, tako kot se šika. Ljudje so se zbrali okoli in
prerivali, da bi videli bolje.
"A taka gužva je bila?", je vprašala gospa.
Ja, pa kar tri ure je trajalo. Ženska je stalno nekaj jamrala in cvilila.
Težko sem se zbral. Temnilo se je že in sem moral
pohiteti in potem so še golobi začeli, oprostite na izrazu, srat po
moji opremi, tako da sem moral enostavno spakirat...
A to mislite resno, da so, hm, kakali po vaši opremi?
Ja seveda. no, gospa, zdajle bom pa prinesel trinožnik, da lahko
začneva z delom.
Trinožnik? Gospa je izgledala zelo zaskrbljeno.
Ja seveda, je rekel fotograf. Trinožnik potrebujem, da nanj postavim
svojo mašinco...je prevelika, da bi jo držal med delom.
Gospa...gospa...zakaj vam je slabo?
|
|
|
|