|
ronja -> RE: nekontrolirani izpadi jeze (10.5.2014 20:11:15)
|
Hm, to, kdaj je zadeva moteča, ve vsak človek sam - smo v različnih situacijah: nama bi bilo verjetno velik problem, če bi en od naju računalnik zabrisal v steno, ker je pač edini in ker nimava v planu nakupa novega;) Nekdo, ki ima dovolj denarja, da mu ni problem, če par stvari razbije, se pa ne sekira tako. Tako kot se mi ne, če loputamo z vrati ali kdaj razbijemo šalco (ne v jezi, čisto tako, recimo), medte ko bo nekdo, ki ima samo 2 šalci, veliko pazljivejši. Kot s tistimi 2000 volti, to bi bila huda kazen, zame bi bilo tudi to, da nimam računalnika precej hudo in zato ga ne zabrišem nikoli:D. Vrata pa zaloputnem:D.
Mislim, da če ti vidiš, da to ni ok in tebe moti, se splača spremenit. To ni vedno lahko, se pa da. Imam hčerkico, ki je kot ti zelo občutljiva in tak mali panik - mislim zelo burno reagira, čeprav neagresivno - je zelo nežna in nikoli nikomur nič ne naredi, se ne vidi to tako zelo na ven, ampak NJO preveč preplavi, kar ji je težko. Druga recimo nima teh problemov, je bolj malo bolj flegma. Midva jo učiva, kako naj kontrolira tiste samodejne reakcije (pri njej je bolj problem strah in panika kot jeza, ampak princip je isti), da v trenutku, ko začutiš, da ti pulz narašča, tisti hip se ustaviš in zavestno potisneš ročko dol. Da tvoji racionalni možgani umirijo čustven izbruh.
Tehnike za to so prastare: nekajkrat globoko vdihni, pomisli na kaj drugega, na kraj, kjer si srečna, naštej si razloge, kako bi si lahko ta komentar razlagala drugače itd... Skratka, da svoj racio prej vklopiš. Ker ko enkrat ta bomba prileti, racio nima kaj. ČIsto v začetni točki - tistih par desetink sekunde, ko pa začutiš, da prihaja val - takrat se ga pa še da ustavit. In če se trudiš, se ga da tudi kasneje, samo je vedno težje.
Nekateri psihologi priporočajo, da ob napadu jeze greš v kopanico in tolčeš z roko po steni (to sem si zapomnila, ker sva se z lubijem spraševala, da verjetno ni mišljeno s pestjo, sicer se razlomiš;) ali da se samo skričiš. MOgoče ti bo že to pomagalo. In da poveš ljudem okoli prej, da moraš pač dat ven in da ni mišljeno nanje in se umakneš, da koga ne prizadaneš s svojimi izbruhi. Sicer pa večinoma kdaj zaloputnemo z vrati in večinoma nas jezijo eni in isti ljudje, z drugimi se pa lahko vedno vse zmenimo:) - na srečo si partnerje izberemo sami:)
Če te spravijo komentarji kolegice v tak bes, pa se mogoče vprašaj, kaj v tebi to budi - zakaj si tako reagirala. Včasih je vzrok nekaj čisto drugega - ti pritisne na šibko točko in potem zacvilimo. Pa čeprav tisti sploh ni tako mislil. Ko najdeš svojo šibko točko, jo lahko pozdraviš in tam ne boš več tako tulila:)
|
|
|
|