Anonimen
|
Bonda ja, sej če bi imela voljo... bi jim vračala. Samo potem se spustiš na isti nivo. Mogoče pa res kdaj vmes malo paše. Pa to da sem stran, so me sami "nagnali" s svojim obnašanjem. Jst bi bla čist vesela, da bi lahko živela v sožitju s starši. Pa veš, da še v letu in pol niso bili pri nas na obisku (prej v pol leta dvakrat, prvič, da vidijo kam sem šla - z namenom iskat napake, da bi mi pol lahko očital in mi: ker je tu grozno, da slploh ni za živet, pa potem enkrat, ko se je mal stanovanje porihtal pofirbcat). Zdaj tak reče mama da nima smisla hodit na obisk, ker tak ne pride k nama (smo v isti hiši z drugima starima staršema). Pa sej mogoče je tak bolš. Pa mislim, da jo jezi, ker ji nič ne pravim kaka se mamo, če se kaj kregava... No, če se, je tak vzrok kaj so moji rekli pa kaj hočejo. Njena sestra, moja teta, pa ve vse o svojih dveh hčerkah. Ona pač ne... Pa midva imava tudi možnost živet 10m stran, sam če bodo takšni odnosi še naprej, ne mislim vlagat v nekaj, za kar že vnaprej vem, da ne bo šlo. Mene tudi moj ne razume. "Ignoriraj". Ne gre to tak lahko. Če zrasteš ob tem, potem lahko razumeš. "Vseskozi me kontrolirata, skoz je na vratih, in tudi če ne vpraša, kam grem in zakaj, vidim v njenem izrazu ta vprašanja in izraz neodobravanja, posmehovanja, itd." Isto. Čist isto. Očitno ne bomo nikoli odrasle za njiju. Ankica tebi bom najlažje tako odgovorila... "Dokler boš TI podzavestno ali zavestno dopuščala, da te pripombe staršev prizadanejo, " Sploh veš, kolko se moraš spremenit, da dosežeš ta nivo. Pa izbrisat 20let ni kar tako. Ker s tem namreč uničuješ 20letno življenje, vse česar si se/ so te načuili. In tisto nadomestit z novimi stališči, ker če tega ne nardiš, spet prevzameš od nekoga drugega, in se tako znova podrejaš. "Pri tebi pa stvar poteka takole: starši te ne jemljejo resno in ti imaš občutek, da jim moraš neprestano nekaj dokazovat. Zakaj že? Kaj so oni, da jim moraš dokazat, da si samostojna? " točno tako. "dokler se boš zraven njih počutila užaljeno, prizadeto, krivično obravnavano,...," tega ne moreš kontrolirat. V tem je srž problema. Pa nisem več tako užaljena, ker mi njihovo mnenje pomeni čedalje manj. Prizadeta sem še, normalno, ker se mi zdi, da starši ne morejo kar komandirat, četudi nisi več pripet na njih. Krivično obaravanavano pa itak, ker do sestre so pa čisto drugačni. Očitno, sta spregledala, da enak pristop kot do mene, pri njej ne bo vžgal. "dokler se boš zraven njih obnašala kot otrok in se na nek način čutila manjvredno, do takrat te bodo starši tudi tako obravnavali." s čim pa se obnašam kot otrok? Če pa vse, kar rečem, ni v redu. So prej oni kot ottroci, ko niso z ničemer zadovoljni, več kot nardiš, več zahtevajo. "TI si tista, ki moraš potegnit črto." Sej to ves čas delam. Sam na grobo ne gre, ker tut jaz nisem tak človek. Je pač proces, ki ga bodo enkrat sprejeli ali pa tudi ne. V glavnem, prišli smo do tega, ko mi niti na misel ne pade, da bi ju vprašala za kak nasvet. Glede česarkoli. Črto sem potegnila takrat, ko sem se dokončno odselila. Trajalo je kak mesec, da je mama to sprejela. No začetek je bil. Kdaj bo pa dokončna črta, je pa odstaršev odvisno, kdaj bodo sprejeli moje odločitve. Jaz sem svoje naredila, ko sem jim povedala kaj si msilim. V neskončno pa ne msilim ponavljat... "To pa lahko narediš na več načinov, lahko se zdereš, lahko jim na miren način poveš kar si misliš, lahko si cinična, pikra, lahko se smejiš njihovim pripombam, lahko prekineš stike, pa še bi se kaj našlo." Miren način, je moj način. A ga zaenkrat ne sprejemajo. Pa ni nujno, da vsi govorite iz svojih izkušenj. Tega ne veš. Pa ziher so si naši starši med seboj različni. Sem pač imela ene mal hujše vrste in tudi vpliv vzgoje traja dlje časa. Moja odločnost je pa počasna in počasi pridobiva na intenziteti, zopet iz tega razloga, ker nikoli nisem smela biti samostojna. Take stvari se pa ne načučiš čez noč. "In ja, starši so tisti, ki naj bi vzgajali otroke, ne stari starši. Problem je, če starši še niso čisto odrasli v odnosu do svojih staršev. " Ali obratno.
|