Orada
|
Naš se je zaljubil v dudo pri 8M, prej je ni hotel, pa tudi potem bi mi bilo ljubše, če je ne bi bilo, pa se mi je takrat zdelo, da bi bilo mogoče v redu, ker je bil bolan in so rastli zobki... skratka, imel je vedno dve dudi, eno je vrtel v roki, drugo pa žvečil. V vrtcu je od nekje drugega leta ni več imel, bila je za vsak primer v žepku nahrbtnika, imel jo je doma popoldan in zvečer, če je zbolel, jo je hotel jasno ves dan in ker je imel pogoste viroze ... Pri dveh in pol sva se zmenila, da jo bo imel le še za spanje. Dva dni je bil malo siten, pa sem ga zamotila z igro, ni vedno uspelo seveda, no pa se je navadil. Takrat enkrat ga je tudi znanec na cesti navdušil, da bi pa dude dal malim račkam. Mali je bil kar navdušen, le dejstvo, da bo potem brez dud, mu ni bilo tako všeč. Do tretjega leta starosti. Takrat se je pa ob dopustu na Bledu, kjer je bilo tudi veliko malih račk, odločil in zvečer, ko smo šli na sprehod, brez besed zbasal dudi v žep, sem mislila, da jih bo rabil, pa je rekel, da jih nese vendar račkam. Dal jih je k drevesu, kasneje smo šli gledat, če so jih račke že vzele, pa so jih res (no ja, jaz sem jih skrila).. Kakšne oči je naredil. Od takrat je vmes le enkrat vprašal zanje, pa sem mu celo ponudila, da grem po nove, da so s starimi račke hudo zadovoljen. Pa ni hotel novih. Od tega je dober mesec in včasih mi reče a ne, mami, ko bom pa spet majčken, bom pa spet imel dude, zdaj sem pa že velik, pa jih ne rabim. Malo jih že pogreša, a se zelo dobro drži. Po moje tudi nekako ve, da nimajo zares račke njegovih dud, le obeša se na to misel, ker mu je tako lažje. LP N.
|