Anonimen
|
Jaz sem otrok ločenih staršev, ko sem bila jaz stara 4 leta in bratec v maminem trebuhu nas je biološki zapustil, si našel drugo in se z njo poročil in imata enega otroka.Do takrat je bil dober oče, z prihodom moje mačehe pa se je vse spremenilo, ni prihajal na obiske, ko je le prišel se mu je vedno mudilo, nikoli ni pozabil mami povedat da koliko ga z bratom staneva, nekaj let sem še hodila za vikende k njim, vendar sčasoma skoz manj, ker se mi je upiralo.Videla sem novo družino in sem se v njej počutila kot tujec, tudi oče mi je postal tuj.Ko je še nehal plačevati za naju in je bilo treba po sodiščih hodit (takrat sem bila že veliko starejša) sva prekinila stike in jih še danes nimava.Lahko bi še veliko pisala, pa to res ni prostor za to.
Ko sem bila stara 10 let, je mama spoznala drugega moškega, prav tako ločenca z dvema otrokoma (ločen na željo bivše žene), kmalu smo se spoznali, hodli skupaj na počitnice, k njemu smo vsi trije hodili čez vikende, vzel naju je takoj za del moje mame, nikoli ni želel da bi bila "ženska brez kufrov zraven".Kmalu sta se poročila, preselili smo se k njemu, rodila se je še moja sestra (polsestra, vendar ne gledam na njo kot pol, moja je cela).Tudi njemu so skoz metali polena, da je še dva froca zraven dobil, da itak nisva njegova....pa je vedno odvrnil, da sva njegova čisto enako kot vsi ostali.Tudi moja mama je sprejela njegove, čeprav živijo pri svoji mami.
Čez kako leto sva z bratom spremenila priimek v očimov, tako da smo se znotraj ene družine vsi enako pisali in ljudje so sčasoma nehali z pripombami.Zanimivo, da je kdo kdaj pripomnil, da sem očimu podobna.Sicer pa ga že od nekdaj kličeva oče, ker nama to tudi je.On je tisti, ki je bil vedno na voljo, naju vozil okoli, še danes, ko sva že krepko polniletna nama finančno pomaga in nikoli nisva slišala iz njegovih ust, da nisva njegova ipd.
Zame je oče tisti, ki zate čustveno in materijalno skrbi, ne pa en darovalec semena, ki se je že zdavnaj potuhnil in čakal dan, da neham študirat, da ne rabi več plačevati.
Kadar me kdo vpraša po očetu, se na biološkega niti ne spomnim več.Jaz vedno na veliko povem o očimu.
Celo moj brat je povedal na naboru za vojsko vse bolezni očima in se šele doma spomnil, da je mogoče nekaj narobe povedal.In se smejal zraven.Oče je zate tisti, do katerega tako čutiš, ne pa nekdo, ki te je naredil.To je najlažji del.....
Delaj tako, kot so ti že punce svetovale, rada ga imej, poskušaj nanj gledat kot na svojega in se tako tudi obnašaj.In naj nikoli, ampak res nikoli ne sliši iz tvojih ust, da tako ali tako ni tvoj.To zareže kot nož globoko.Vseeno pa glej, da ohraniš neko mejo, da nebo postal razvajenček, ki dobi vse, samo zato, ker je ostal brez mame.Tudi moj očim, je vzel svojo vlogo resno, toliko kot naju je razvajal, naju je tudi grajal.Predvsem pa ne delaj razlik med njim in svojim otrokom.Otroci smo za to zelo dovzetni in vse opazimo.
Generalno pa mislim, da delaš zelo lepo delo, marsikdo ne zmore sprejeti partnerjevega otroka tako, kot si ga ti .
|
Natisni
