|
Anonimen -> RE: kaj je ljubezen? (20.7.2006 13:08:04)
|
pišem anonimno, ker me tole boli v duši, pa se ne želim zagovarjat in poslušat vseh mogočih kritik na ta račun. živim svoje žvijenje in si želim ljubezni. tiste taprave. obupno si je želim. še vedno iščem, čeprav sem poročena in imam 2 otroka.
ne morem rečt, da partnerja ljubim. za kaj takega me je prevečkrat razočaral, predvsem v zadnjih letih - med nosečnostjo, po porodu, ko sva si urejala dom.... prevečkrat sem imela občutek, da me pušča na cedilu. da sem prepuščena sama sebi.
imam ga pa rada, tudi zato ker sva že veliko hudega prestala skupaj, pa tud potrebujem ga. moža sem si izbrala bolj z glavo kot s srcem. želela sem si stalne veze, stalnega partnerja, nekoga ki skrbi zame, nekaoga s komer bom lahko imela otroke in družino, pač stvari, ki sem si jih želela. ki jih nisem imela prej - ki so mi v življenju manjkale. od moža sem vse to dobila, tudi on od mene, pa vseeno nekaj manjka. tisti ogenj. tisto ščemenje v trebuhu. mravljinci ko te poboža.....
od moža nisem prejela tiste podpore, ki bi jo potrebovala. ko sem ga najbolj rabila, sem bila sama. ni vsega kriv on sam, tudi na meni je krivda. ampak vseeno bi se moral bolj piotruditi, če bi me res ljubil. najbrž me ima tudi on samo rad. tudi on ni več želel biti sam, tako sva pristala skupaj.....že začetek najine zveze je bil napačen. je pa bolje kot nič. je pa bolje kot samevat in ne živet.
sem se pa že večkrat zaljubila ali pa vsaj zagledala v koga drugega.. ampak me ponavadi hitro mine. razen 1x. ampak to je pa taka bolj seksualna veza, tud rada ga imam, pa vseeno mislim da ga ne ljubim resnično. ne morem si pa biti sigurna, ker ga premalo krat vidim. včasih si domišljam da ga ljubim, neprenehoma mislim nanj - kljub 2 malima otrokoma, ki ju vsak dan oskrbujem doma. pogrešam ga. komaj čakam da ga ponovno vidim. lani se je poročil. par let za mano. sedaj sva oba poročena. oba varava partnerja, le da moj ve za to. ve, da mi pri njem nekaj manjka in me pusti na miru. včasih smo vsi 3 skup, raje pa sem z ljubimcem sama. da sem samo njegova. da je on samo moj. je to ljubezen? ali je samo spolnost. ali pa sva samo zelo dobra prijatelja, ki se o vsem pogovorita, pa tudi spita skupaj? ne vem. vem, da ni tisto tapravo. ni dovolj goreče, čerpav me boli, da ga ni ob meni.
sem pa pred leti enega fanta tako ljubila, da sem bla slepa za vse drugo. žilvjenje bi dala zanj. nikoli ga ne bom pozabila. delček mene ga še vedno ljubi in me srce boli, ko se spomnim nanj. on je bil moja luna in moje sonce. ampak je bila nesrečna ljubezen. ne da me ni maral, ampak ni me maral dovolj. zanj sem pač bila samo ene vrste prijateljica, mogoče me je tud namerno izkoriščal.ne vem. nikoli nisva hodila ali kaj takega, tako da spolnost ni imela pri tem nič. takrat sem si naskrivaj prisegla, da me noben več ne bo tako prizadel, da nobenemu ne bom dovolila, da tako dela z mano.. čeprav še vedno iščem tako ljubezen kot sem jo čutila takrat, vem da je ne bom našla, ker je ne morem. ker sem starejša in ker sem že preveč slabega doživela, da bi komu tako zaupala, se predala, tako slepo verjela..... še nikoli pa nisem doživela, da bi kdo tako ali podobno čutil zame. še nikoli. to je najbolj žalostno. tudi pri ljubimcu si nisem sigurna, kaj so njegovi motivi. če me res ima rad, če me res pogreša - kot pravi, ali pa je samo seks za vsem tem. ali pa rabi samo ventil, malo spremembe vsake toliko. preveč sva si podobna. mislim, da ima enake motive kot jaz. rad me ima, mi je rekel. ampak rad ima tudi ženo. tudi to mi je rekel. in vem da bi se odločil zanjo, če bi se moral. tega ni rekel, to čutim. tudi jaz bi se najbrž za moža, ker je oče mojih otrok in nenavsezadnje deliva življenje eden z drugim. je to ljubezen. kje najti odgovore???? notri v sebi težko, ker sem zmedena, po drugi strani pa točno vem da ni.... kje najti pravo ljubezen????? pri možu? pri otrocih? pri ljubimcu - ker reskirata vse, da sta lahko nekaj trenutkov skupaj? ali pa je ljubezen vse to. pa vsakič drugačna.....
LP
|
|
|
|