|
Babybea -> Šok konec 14. tedna (19.7.2006 19:11:37)
|
Pozdravljene!
Sploh ne vem kako bi začela vso zgodbo, kajti za menoj je en hud mesec, ki ga ni lahko pozabiti. Aprila sem naredila test in je bil kot pričakovano [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/rozacrtici.gif[/image]. V sedmem tednu nosečnosti sem šla na pregled, ko sem tudi dobila prvo sliko s pikico. Naslednji pregled sem imela v dvanajstem tednu in po navadnem pregledu me ginekolog pomiri da je vse vredu in da naj pridem na pregled čez 4 tedne. Bil je 26.6. zadnji dan 14. tedna, ko sem zvečer opazila rjav izcedek na dnevnem vložku. Bila sem zelo prestrašena in šla drug dan takoj na pregled k ginekologinji, ker moj zdravnik ni delal. Bala sem se najhujšega, kar se je tudi zgodilo. G mi pove, da ni utripov in da je plod umrl že pri sedmih-osmih tednih. Solze so mi same od sebe tekle po licu in se nisem mogla nikakor pomiriti, kaj šele sprijazniti. Kako je lahko ginekolog spregledal kaj takega, to se še vedno sprašujem?Drug dan sem seveda imela abrazijo in šla še isti dan domov v upanju, da bo vse ok. Vendar čez en teden opazim svežo kri na dnevnem vložku, grem k ginekologinji (kajti vmes sem zamenjala zdravnika) in mi pove,da me niso dobro sčistili in bo potrebno vse skupaj še enkrat ponoviti. Grem 6.7 spet na abrazijo, ko mi povedo da bo zdaj vse dobro. Ampak se moja mora še vedno nadaljuje. 15.7 opazim spet zelo velik madež rjavega izcedka in grem v bolnico. Zdravnica me pregleda in zadrži na opazovanju za en dan iz preventive. Vendar pa po preiskavah ugotovijo, da je vrednost BHCG v krvi še vedno visoka in me zaradi tega ne pustijo domov. Do takrat niti nisem vedela kaj BHCG v krvi sploh pomeni in zakaj me zaradi tega zadržujejo v bolnici. Zdravnica mi je končno razložila, da imajo to samo nosečnice in da bi morala biti vrednost BHCG pri meni 0. Ker pa so po ponovnih raziskavah ugotovili, da ta vrednost pri meni pada (iz 73 na 45) so me pustili domov. V petek pa moram še enkrat na odvzem krvi da bo vse ok, ker zdravnica noče da bi morali še enkrat naredit abrazijo.
Za menoj je skoraj en mesec more in se še vedno ne morem sprijaznit s tem kaj se z menoj dogaja. Upam samo, da bo vse ok in da bom čez par mesecev lahko čakala na lepše dni.
|
|
|
|