Gina
|
Se absolutno strinjam s ksenijok in z meto.
Zakaj naj bi fizična bolečina bolj bolela kot psihična? Od kod komu take nore ideje? Ne strinjam se s fizično kaznijo, jasno da ne, ampak....če si otroka 1x nažgala, sigurno ne bo trpel dolgoročnih posledic, če pa ga boš dnevno razvajala in si bo lahko dovolil vse, mu jih boš pa zihr. Pa vendarle v današnjih časih velja tepež za daleč najhujši prekršek, razvajanje je pa pozitivna vrednota. Tudi žrtvovanje staršev za otroka je nekaj menda pozitivnega, pa če se ponoči razdajaš, pa ga ne navadiš spat je tudi nekaj pozitivnega, pa če skače sredi gostilne ko pri norcih tudi ni nič hudega, pa če te pošlje nekam tudi ni nič slabega..... Hočem reči, da dopuščamo množico stvari, ki bodo dolgoročno zaznamovale otrokovo življenje, in to je čisto družbeno sprejemljivo in fajn, če pa se ena spozabi 1x, pa je to nekaj, za kar naj bi se žrla celo življenje. OK, naredila je nekaj zanič. res je to. Zelo zanič. Ampak ona se zaveda, da je naredila narobe in da si ne želi več tega ponavljat. Mogoče celo v resnici ne bo več. Kaj pa množice, ki otrokom omogočajo vse,ne dajo jim pa odgovornosti - naredili bodo iz otrok totalne invalide, nesposobne funkcionirat ne da je vse po njihovo. A to je pa ok, kot preberem velikokrat celo na rr??? Meni je to mnogo hujša stvar. Neprimerljivo hujša.
vem tudi, kaj pomeni, da te otrok totalno ob živce spravi. Piše cipresa, se mi zdi, da otroka samo grdo pogleda, pa otrok ve, da nekaj ne sme. Jaz tudi svojega ta malega. Ampak pri ta mali pa ni nič takega palilo. NIČ. Ona me je znala spravit na rob potrpežljivosti. To ni bilo več človeško, kaj je počela. Zato vem, da te nekdo lahko totalno spravi ob živce, drug pa te ne bo nikoli. Nihče ne more pa ob tem sodit, kako kakšen drug človek doživlja otrokove izpade. Nekdo jih težje kot drug. Jasno, zato še ne moreš otrok pretepat, ampak če to veš, se lažje psihično pripraviš na to, kako boš naslednjič reagiral, ko boš spet v situaciji, ki te pogojno lahko spravi v totalno nemoč.
Jaz predvsem prepoznam pri sebi znake, ki mi govorijo, da se bližam koncu potrpljenja. Najprej se lepo pogovarjam, pa sem prijazna. Potem postanem manj prijazna in precej odločna. Potem postanem sitna. Naslednja faza je, ko začnem tulit. Potem pa se zgodi nekaj čudnega - v svojih mislih otroka udarim. Alarm!!! Ko ga v mislih treščim že kake 3x, vem da se mora umaknit ali otrok, ali pa jaz, ker sicer bi se lahko zgodilo, da bi ga udarila v resnici. Hec je, da dva od mojih otrok ta alarm zaznata točno toliko, kot ga zaznam jaz sama in sama nehata ali se umakneta, en otrok pa nikakor ne. In če ga otrok ne, ga moram jaz. Torej draga anonimna. svetujem ti, da sama pri sebi poiščeš svoj alarm in ga upoštevaš, pa greš fizično stran takrat.
Še nekaj je. Kaj pa če si ti želiš biti preveč popolna mama, pa si prijazna tudi takrat, ko si ne želiš biti? Se pravi, kaj če skrivaš to, da ti gre otrok tisti hip na živce, ker hoče npr. lučko uničit? Jaz mislim, da otrok lahko zazna določene faze sam, če mu jih pokažeš. Se pravi, če bi ti takoj odreagirala tako, da bi mu rekla ne zelo odločno, potem še bolj odločno, če bi tudi tulila - ne bi bilo nič narobe. Ni ti treba špilat nekaj drugega, kot si. Sicer ti enkrat preskoči vse meje naenkrat, kot ti je danes. Nemogoče je iti čez sebe. Če ti nekaj ni ok, mu pokaži - ven daj iz sebe takrat, ko to čutiš. takrat zihr ne bo pretirano, ker te niti zjezit toliko ne bo mogel. Če pa čuti, da si jezna, pa nič hudega. Kadar pa čutiš, da ne moreš več, pa ga magari zapri v sobo za dve minuti, tudi če je bolan. Važno da imaš strategijo in da se vnaprej pripraviš, kako boš naslednjič reagirala. Jaz verjamem, da ti bo uspelo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
kot otrok. Mene je mama mogoče 2x po riti v mojem celem otroštvu. Mojo sestro je pa 2 x res oreng stepla, ker ji je enostavno počil film. Se je pa to zgodilo res samo dvakrat. Tako, da pomoje ni nujno, da se to stopnjuje. Pomoje si že naredila prvi korak, ker se zavedaš svojega dejanja in iščeš pomoč. Psiholog bo moral biti pa res kakšen dober, ker moji prijateljici, ki je šla iskat pomoč zaradi bulimije je zdravnik takoj predpisal zdravila (namesto pogovora), še dobro da jih je zabrisala stran. 
Še vemo ne, kaj nas v življenju vse čaka. 
. (se hecam) 
