Seven*
|
Najina pikica, morda ti bo tale clanek od Karmen Mlinar v pomoc.. Dojenje nedonošenčka po odpustu z intenzivnega oddelka Nedonošenčki, ki po porodu lepo napredujejo, so mnogokrat odpuščeni še pred napovedanim rokom poroda, zato so še vedno »nezreli« in potrebujejo še posebej skrbno nego in pozornost. Ko bo končno prišel težko pričakovani dan odhoda domov, boste morda podvomili o svojih sposobnostih, kako boste brez pomoči medicinskega osebja sami lahko poskrbeli za majhnega dojenčka. Nedonošenčki morajo veliko nadoknaditi, ne samo telesne teže, ampak tudi vse trenutke materine bližine, za katere so bili prikrajšani. Še naprej kengurujčkajte in zagotavljajte neomejen dostop do svojih dojk. Ivana: »Na podlagi izkušenj iz porodnišnice sem možu naročila, naj kupi prilagojeno mleko in stekleničke, saj so me začeli prav res razjedati dvomi, ali bom lahko dojila. Nadaljevala sem režim dojenje/dodajanje, ampak že po dveh dneh mi je postala misel na vse to zelo zoprna. Odločila sem se, da bom dodajala samo, kadar bo res nujno potrebno, kadar bo Naja jokala. Naslednji dan sem dodajala samo še zvečer in ponoči (ker je Naja, ko sem jo položila nazaj v posteljico, kmalu zajokala, jaz pa sem mislila, da joka zaradi lakote), ampak ponoči je cucelj tako ali tako pljuvala iz ust. Mislim, da je bilo četrto ali peto noč, ko sem jo ob pol šestih zjutraj, ko se je zbudila že dvanajstič, vsa izmučena položila v posteljo poleg sebe – in je v sekundi zadovoljna zaspala. V hipu, ampak res v hipu mi je bilo jasno, da je ves čas jokala samo zato, ker je hotela biti ob meni, ne pa zaradi lakote. (Tako je Naja pristala v družinski postelji.) Potem ni bila daleč odločitev, da tudi podnevi opustim prilagojeno mleko in jo samo dojim. Rekla sem si: če bo lačna, bo jokala. Če ne, potem je sita. Naslednje tri tedne sva se praktično samo dojili. Po enem mesecu je dojenje že postalo rutina. Po šestih mesecih se še vedno samo dojiva – in pri tem resnično uživava.« Nedonošenčki, ki dobro napredujejo in nimajo zdravstvenih težav, so lahko odpuščeni iz bolnice s težo, ki dosega le polovico ali dve tretjini teže povprečnega, zdravega in ob roku rojenega otroka. Nedonošeni otroci imajo v primerjavi z zdravimi, donošenimi otroki večjo površino telesa glede na dejansko telesno težo in mnogo višje presnovne zahteve, da uravnavajo svojo telesno temperaturo in zelo hitro rast. Zaradi kombinacij teh faktorjev morajo nedonošenčki v primerjavi z zdravimi, donošenimi otroki pojesti in popiti več oziroma je pridobivanje telesne teže počasnejše kakor pri zdravih, donošenih otrocih. Zato je za nedonošene otroke zelo nevarno, če dojenje ne teče dobro ali če otrok dobiva premalo mleka. Nedonošeni otroci imajo drugačen ritem hranjenja in spanja kakor donošeni otroci. Nekateri svoje lakote ne zmorejo jasno izražati z glasnim jokom, ki opozori starše, da otrok nekaj potrebuje, zato dojenje na »otrokovo zahtevo«, ki velja za zdrave, donošene otroke, pri njih ne pride v poštev. Nedonošeni otroci so bolj zaspani, dojko večkrat zavračajo, zato obstaja velika nevarnost, da bodo dobivali premalo hrane. Strokovnjaki imenujejo ta vzorec obnašanja »nezrelo obnašanje«, saj se nedonošeni otrok kljub lakoti včasih sploh ne prebudi. Zato je zelo pomembno, da se na začetku nedonošeni otroci hranijo po zelo natančnem urniku, najmanj osemkrat dnevno, in z rednim spremljanjem večanja telesne teže, rasti v višino in večanja obsega otrokove glavice. Dolgo spanje (lahko tudi osem ur ali več) nedonošenih otrok je sicer popolnoma naraven pojav, saj se med tem spanjem v njihovih telesih izloča rastni hormon, ki je zelo pomemben za primerno otrokovo rast in razvoj. Dokler nedonošeni otrok ne doseže pričakovane porodne teže oz. svoje »prave« starosti (glede na predvideni rok poroda) ali dokler ni dovolj močan in ne pridobi dovolj teže, ga ni možno hraniti izrecno le na njegovo zahtevo. Prav tako ni dobro prepogosto prekinjati otrokovega spanca. Tako lahko pride do paradoksa: otrok bi moral čimvečkrat dnevno jesti, obenem pa naj njegovega spanca ne bi prekinjali. Pri nedonošenih otrocih je tako večja nevarnost dehidracije. Nevarnost je lahko prisotna vse do njihovega »predvidenega« rojstnega dneva. Matere nedonošenčkov zelo redko poročajo o »premalo mleka«, saj nedonošenčki na začetku dejansko zaužijejo manjše količine mleka kakor donošeni otroci. Matere nedonošenčkov v prvih tednih tako proizvedejo celo dva- do trikrat več mleka, kakor so dejanske potrebe otroka. V tem času si po navadi mleko iztiskajo s prsnimi črpalkami in veliko mater poroča o tem, da ostaja njihovo mleko neuporabljeno. Matere nedonošenčkov poročajo o dolgem spanju svojih otrok in o tem, da se otroci med dojenjem zelo hitro utrudijo in zaspijo, še preden je dojka izpraznjena. To je zelo značilno »nezrelo obnašanje« nedonošenčkov. Sanda: »Ko sva prišla domov, sem že po dveh dneh dobila mastitis. V hudi vročini 39 stopinj, treslo me je, povsem obnemogla, da se niti premakniti nisem mogla, sem ležala v postelji in jokala v blazino. Ob meni je v košari lačen jokal Maks, jaz pa nisem bila toliko pri močeh, da bi ga dvignila k sebi in mu ponudila dojko. Mož mi je pomagal. Držal je mene in pomagal mi je držati Maksa. Tako smo se vsi trije dojili. Jaz sem jokala, ker me je tako bolelo, mož pa naju je božal in spodbujal. Poklical je v porodnišnico, kamor je potem tudi tekel po razpršilec za v nos, da so se dojke malo zmehčale. Sestra se je po telefonu trikrat pogovarjala z menoj in mi z nasveti pomagala. To je trajalo nekaj dni. Vsak teden smo se hodili tehtat in Maks je lepo napredoval. Tudi stanje se je počasi kar nekako normaliziralo.« Ker »nezrelega obnašanja« nedonošenčkov ne moremo popravljati, sta pravilna tehnika in strategija dojenja zelo pomembni, vsaj do pričakovanega datuma poroda, ko tudi obnašanje večine nedonošenčkov »dozori«. Ali dobi nedonošeni otrok dovolj mleka, je zelo odvisno od učinkovitosti njegovega sesanja, materine zaloge mleka in materinega izcejalnega refleksa. Za dobro dojenje nedonošenčka je zelo pomemben pravilen položaj otrokove glavice med dojenjem. Otrokova teža se mora redno in skrbno spremljati. Otroka je treba tehtati brez oblačil. Dober znak je, če se otrok ob vsakem dojenju intenzivno doji vsaj 15 minut. Preden je nedonošenček odpuščen z intenzivne enote, se zdravstveno osebje z materjo pogovori, kako in kako pogosto naj se otrok hrani. Ne obstajajo natančno določene tabele, saj se otroci med seboj zelo razlikujejo, zato je dobro, da se mati z zdravnikom zelo natančno pogovori, kakšen ritem hranjenja njenemu otroku najbolj ustreza. Mati mora doma zelo natančno spremljati, koliko mleka je otrok pojedel pri posameznih obrokih in preko celega dneva. V ta namen si je možno izposoditi natančne elektronske tehtnice ali pa mora otrokovo težo skrbno spremljati patronažna sestra. Alenka: »Po prihodu domov sem se osredotočila na dojenje in podiranje kupčkov, na previjanje pa le, ko partnerja ni bilo doma. Kuhala nisem, sem pa metala perilo v stroj in ga obešala. Preostali čas (ki ga, kot verjetno za vsako svežo mamo, ni bilo veliko) sem si zapovedala počitek. Patronažna sestra ga je ocenila, da ima dobro težo (ocenjevala je težo glede na videz), ker pa je nedonošen, je prosila, naj se greva stehtat k izbranemu pediatru mesec dni po prihodu domov. Teža je bila super. Pri pediatru sva bila skoraj vsak mesec (tehtanje, cepljenja), na UZ kolkov štirikrat v pol leta, na fizioterapiji enkrat tedensko, pri razvojnem pediatru enkrat mesečno, na pregledu v porodnišnici vsake tri mesece, pri okulistu …« Z razvojem in rastjo otroka, dobrim pridobivanjem teže, ko se bo nedonošenček tako okrepil, da bo lahko sam izražal znake lakote, bo dojenje lahko prešlo v bolj naravno fazo – dojenje na otrokovo zahtevo. Povprečno potrebujejo matere doma tehtnico (za tehtanje ob vsakem obroku) dva do tri tedne. Po tem obdobju je treba otroka tehtati le še enkrat dnevno, če lepo napreduje, pa le še ob rednih pregledih v posvetovalnici za dojenčke. Čeprav svetovalke za dojenje priporočamo dojenje otrok na njihovo zahtevo in potrebo, kar je najbolj naravno, moramo vedeti, da takšna priporočila veljajo izrecno le za zdrave, donošene otroke. Dejstvo je, da tehtanje otroka, še posebej če ta ne pridobiva dovolj teže, pomeni za mater dodaten hud stres in skrb. Toda vedeti moramo, da imajo nedonošeni otroci drugačne potrebe in drugačne vzorce obnašanja kakor ob roku rojeni otroci. Zelo pomembno je, da so matere nedonošenčkov pravilno informirane, saj bodo le tako lahko dobro in uspešno dojile svoje otroke
_____________________________
Gospa sem.
|