lencka1
|
S težkim srcem pišem te vrstice ... a se z vsakim dnem skušam postaviti na noge. No, takole je bilo. Stara sem 29 let. Moj dolgoletni fant (11 let) je lani oktobra postal moj mož. V maju se nama je rodila prečudovita dojenčica. Skratka življenje kot sem si ga želela. Neskončno sem ljubila svojega moškega, bila sem srečna. A po očetovskem dopustu mi nekega lepega večera pove, da je zaljubljen in da tako ne more več. V službi ga je namreč že od marca naprej zapeljevala neka sodelavka in je nasedel. Najprej je rekel, da gre samo za čez vikend domov, razmišljat ... Nato se je vrnil, spet sem bila nekako srečna, čeprav to ni bilo več to. A je zdržal le 3 dni, nato je rekel, da tako ne more več živeti, da kar naprej razmišlja o njej, bla bla bla. Takrat sem se zlomila. Vrgla sem ga iz stanovanja, urejen dom sva imela namreč pri mojih starših. Nato sem pač živela, še sama ne vem kako. Moja mala štručka je vse kar imam in zdaj me edino ona še drži pokonci, čeprav jočem takoj, ko zaspi. Tako sem osamljena, ubija me misel, da on uživa v brezskrbnih poletnih dneh, gre, kamor mu paše, najela sta stanovanje, skratka obnaša se kot kakšen zaljubljen najstnik, jaz pa skrbim za najinega otroka. Šele zdaj sem tudi spoznala, da mu gre za vsak evro, saj ima hčero prijavljeno pri plači in jo misli dat v olajšavo pri dohodnini, noče mi dajat 200 evrov preživnine, ker je zanj to nesprejemljivo, je rekel, da ima 150 več kot dovolj. Zahtevala sem ločitev in mislim, da je končno vložil tudi papirje. A se je tudi že prej brez vsakršnega sramu sprehajal s svojo Bosanko po mestu in jo predtavil svem supnim prijateljem, če je le srečal koga. Njegova družina tudi trpi, a zgolj zaradi dejstva, da vnukinje ne bodo videli tako pogosto kot bi hoteli, mislim pa, da se ne zavedajo, kako je njun sin uničil moje življenje in zaznamoval tudi življenje svoji hčerkici. Zdaj mu morem dovoliti, da jo enkrat na teden vidi, a sem mi srce trga, saj ga mala ne pozna in me je groza vsako sredo, ko pride po njo. Cel dan sem nervozna in imam prebavne probleme, ne morem mimo tega, da se mi zdi, kot da jo dam nekomu x, da mi jo pač pelje na sprehod. Vse bi bilo drugače in lažje, če bi ga moja punčka poznala (kmalu bo stara 4 mesece), grozno me je strah zanjo in vem, da ji ne morem prihraniti muk selitev iz enega konca na drugega. Moj kmalu bivši mož je tudi na nekih antidepresivih in me zanima, če bi lahko to nekako izkoristila v svoj prid in še bolj omejila stike s punčko, vsaj za zdaj, ko je še tako majhna. Skratka igra na to karto, da je on najbolj bogi, ker ne vidi otroka, po drugi strani pa vem, da čisto uživa s svojo novo. Že sama ločitev je velika stvar, poleg tega me pa še izsiljuje zarai kredita, ki je na njegovo ime (zdaj ga bom pač jaz plačevala), skratka sem čisto na dnu in samo želela bi si, da ga nikoli več ne bi videla. A ima kdo kak nasvet, kako bi mu lahko prepovedala stike? Vem, da je prizadel mene, uničil je moje sanje, moj svet, nočem imeti nič več z njim, ker tega ni vreden. Zapustil me je po carskem rezu, ko bi žena najbolj potrebovala svojega moža, on pa je raje izbraz svobodo. Vem, da čas celi rane ... a tako boli ... Prosim, pomagajte ... odprta sem za vse dobronamerne nasvete.
Imejte se radi, jaz tako pogrešam objeme in poljube ...
|
Natisni
