barni
|
Jaz pa priznam da nisem tako lepo skulirana mama, kot ste ostale, ki ste se oglasile.
Meni pa popustijo zivci, ko ne vem vec kaj se hoce od mene, ko ne vem vec kaj naj ji dam, pa se kar tecnari. In to gre za tisto posebno vrsto izsiljevalskega joka. Ja boste rekle, da tako majhni otroci se ne izsiljujejo in ne uveljavljajo svoje volje. No pri tem se ne strinjam z vami.
Sama verjamem, da otroci na svet ne pridejo prazni (kar so mi potrdili tudi nekateri strokovni delavci) in da se kako imajo svojo voljo, poleg svojih potreb.
Tako da ja, tudi sama sem zajemala sapo, stela do deset ipd. Je bilo pa tudi tako, da sem jo ene dvakrat bolj na trdo odlozila in pol je sele bil jok. Uzaljenost do konca, farzmaganje, da sem to naredila, se ni potolazila pol ure. Najprej sploh do sape ni prisla. Saj ti je potem takoj zal, samo vcasih naredi "tilt".
Je kar naporno biti cel dan sam z otrokom, sploh ce otrok zelo malo spi cez dan in je tudi uspavanje prava borba. In vsako dnevna rutina tudi naredi svoje, vsaj pri meni je, ker sem clovek, ki se hitro navelica enega in istega. Na porodniski pa je vecinoma eno in isto; dojenje, hranjenje, previjanje, uspavanje, igranje, sprehod...in se ponavlja vsak dan isto...
Hvala bogu je zdaj vecja in je prezivljanje casa z njo postal res uzitek.
|
Natisni
...ko mu nič ni prav, ko storite vse, kar lahko, pa še vedno sitnari, ko ne veste, kaj mu je...) In kaj storite v takih trenutnkih?
...jih tako navadimo? 
