nejcko
|
Se strinjam s tajo27. Jaz sem že lani brala ta intrvju in tudi meni odnos do staršev ter ljudi na sploh, kot ga je tu Jure izkazal, nekako ni, čeprav je tak odnos značilen za genije - genije v pravem pomenu besede in ne za talentirane ljudi.
Verjetno bo kar držalo, da je med genijem in norcem samo korak, zato sem prav vesela, da nobeden od mojih otrok ni genij in da je resničnih genijev na svetu bolj malo. Po moje je tako za genija samega kot za ljudi, ki ga obkrožajo, kar težko shajati v (skupnem) življenju. Jaz sem prepričana, da so Jureta starši v okviru svojih zmožnosti povsem podpirali, zato bi si lahko zaslužili malo več sinovega spoštovanja, predvsem pa sinovske ljubezni. Ne rečem, da ni fajn, če si z nekom na isti valovni dolžini, in fajn je, če se lahko o čem "konkretnem" pogovarjaš tudi s svojimi starši, vendar je tu na stvar potrebno gledati vzajemno: v družbi nekako velja prepričanje, da morajo starši brezpogojno ljubiti, podpirati, spodbujati in sprejemati svoje otroke, obratno pa se nekaterim zdi to isto dejanje povsem brezpredmetno - meni pa se zdi, da si prav tako tudi starši zaslužijo določeno mero ljubezni in spoštovanja svojih otrok. In mnogo umetnikov, znanstvenikov svetovnega slovesa, je bilo sposobnih ljubiti in spoštovati svoje starše, pa čeprav so bili le-ti materialno ali samo intelektualno revni. Jure pa, če je resnično tak, kot se je predstavil v tem intervjuju, bo zelo osamljen človek. A očitno je taka usoda genijalcev.
|
Natisni
). 
