nanja
|
pozdravljeni,
Tudi jaz se strinjam, da včasih starši čist preveč komblicirajo, namesto da bi zaupali. S kožico svojega starejšega sina sem se mučila od rojstva (da ne bo potreben poseg), a razen stalnih razpokic ni bilo nobene koristi. Lulček preprosto ni bil zrel, kožica pa ozka kot le lahko. Obenem pa sem poslušala prijateljice, ki pa s tem nikoli niso imele težav in je lulček šinil na plano že pri čisto majhnih. So si očitno le različni...
Na srečo sem to slačenje opustila in počakala na odločitev pediatrinje, kdaj bo čas (po njenem pred tretjim letom, ker ne pusti nobenih travm), poseg pa je opravila kar sama. Malo kremice (ki mogoče niti ni prijela), pol pa pol minutke mučenja in dretja, pa je bilo. Konec začetka seveda:) Najhuje je bilo, ker ni hotel lulat (ker ga je peklo), a so kamilice in umirjeno tolaženje in razlaga pomagali. Potem ko se je uspel polulati prvič, se je krohotal, in nato še ob vsakem lulanju, dokler ni čez nekaj dni pozabil. Sedaj si s ponosom sam ˝poišče˝ lulčka in ga umije.
Po mojem mnenju bi bilo veliko bolj travmatično voziti otroka k nekem urologu, katerega otrok sploh ne pozna in mu ne zaupa. Če pa mu jaz razložim, da mu zdravnica, ki mu VEDNO pomaga, hoče pomagati tudi tokrat, bo nad njenim delom navdušen. Vsaj naš je bil.
Pri mlajšemu sinu se z lulčkom sploh nisem obremenjevala. Hitro sem ugotovila, da tudi tukaj ne bo ravno lahko, a bomo tista dva dni tudi pri njem vsi potrpeli in preživeli. Če pozabijo/mo na vse padce in buške in druge poškodbe, lahko tudi takle poseg vzamemo kot nekaj, kar pač mora iti skoz. Najprej starši, preko nas pa seveda še naši otroci.
LP
|
Natisni
. A takšne težave lahko nastanejo pri fantkih
Bolj se ne bi mogla strinjat! 
