IZVIRNO SPOROČILO: PinkaPolonka

Mala žirafa, verjamem, da ti je težko. Tudi pri nas je občasno tako. Žal se, kar pogostkrat dogaja, da otroci obvladujejo starše in ne kot bi moralo biti, starši otroke. Velikokrat si lahko samo želimo, da bi se otroki lepo vedli , pa preprosto ne vemo kako bi to dosegli. Iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da se da vse skupaj obvladovati samo na način, da je starš starš in ne prijatelj. Starši morajo pričakakovati, da jih bodo otroci ubogali. Sama sem zelo liberalen starš, vendar pa se držim načela, da ko nekaj rečem to tudi resno mislim. Sem se že prevelikokrat opekla ob izgovarjanju praznih prošenj in besed. Pa sem ob tem ugotovila, da je najbolj učinkovito, da najprej razmislim, preden kaj rečem. Nato opozorim. Potem pa ukrepam in poskrbim, da se moja zahteva izpolne.
Predvsem pa sem se navadila, da ne popuščam. Ko se odločim, da je nekaj ne je ne in pika. Res pa je, da pred tem premislim, kaj je premernejše, ali da ali ne.
Poleg tega svoja pričakovanja do otrok povem vedno zelo jasno (npr.: je se za mizo!) in se nikoli ne pogajam, včasih samo sklepam kakšen kompromis.
Predvsem pa se ravnam po tem, da takšno vedenje, ki ga pričakujem od otrok, pričakujem tudi ob sebe in partnerja. Naprimer, če pričakujem ob otrok, da ne kričijo, ne kričim tudi jaz.

Bolj ko smo mi glasni oz. jezni, hudi bolj je tudi ona.Poleg pa ful kljubuje in ne popusti.