Gina
|
No, mič, pa smo tam, kjer konkretno ugotovimo, da knjige, ki pišejo take nonsense, ki jih navajaš, nimajo prav. Fajn, ker je tako konkreten primer, boš videla zakaj tako mislim.
Otrok je v večini primerov čisto dobro razumel, da npr. ne sme imeti čevljev obutih doma, ampak mora imeti copatke, ali pa da ne more dobit avtomobilčka v trgovini, ali kaj vem kja... Ampak on zahteva svoje. In tuli in se meče po tleh in cvili in cepeta... Ti vztrajaš. On se mora obut v copatke, ali ne more dobit avtomobilčka.... Ampak se še kar meče po tleh. In potem se obesi za tvojo nogo in visi na tebi in za piko na i te hoče ugriznit..... Karkoli narediš, on še kar naprej cvili in tuli na ves glas.Nekateri otroci so pač taki. Nobena ignoranca ne pomaga, nobeno preusmerjanje, nobeno smejanje, dobra volja... Opisala sm ti samo tipičnega dveletnika. Kaj naredim? Jaz ga dam v sobo in mu razložim, da tega ne mislim več prenašat. Takoj ko se bo vedel sprejemljivo (beri nehal tulit), lahko pride. Vidiš, to je vztrajanje, pa nič drugega. To je posledica, ali če hočeš, kazen. In ja, pomaga. In ja, ne ubije mu volje do življenja. In ja, to je frustracija in popolnoma prav je, da dobi določeno dozo frustracij, zato da se jih nauči prenašat. Mora vedeti, da ne more vedno biti po njegovo. Mora se naučiti to prenesti, da ni vedno po njegovo. Mi smo tisti, ki presojamo, kaj je zanj ok in kaj ne. On je še premali, da bi se lahko odločal, ali lahko ima čevlje gor v stanovanju in ali imamo mi dovolj denarja, da mu kupimo avtomobilček, oz. če je to sploh potrebno in primerno zanj.
Praviš da bodo razvili jezo? Zakaj pa ne bi smeli biti jezni? Naj bodo. Ok je biti kdaj pa kdaj jezen. ne smemo jih prikrajšati za te občutke. Le tako bodo znali ločiti, kdaj je jeza upravičena in kdaj ni. Le tako bodo znali presoditi, a je smiselno se za tako reč jeziti. ugotovili bodo, kaj je velika in resna stvar in kaj ni. To so življenjske izkušnje, ki jih rabi. In glavna reč, naučili se bodo to jezo preusmerjat v reševanje problema, v nekaj ustvarjalnega, ne pa v izživljanje nad drugimi. Če jim dovoliš, da izživljajo svojo jezo nad tabo, kot v tem primeru počno, potem jih samo naučiš, da je to ok in sprejemljivo. Nagrajuješ cepetanje.
Tvoj primer s čokolado je tipičen primer neprimerne kazni, o kateri sem zgoraj pisala. To ni nobena posledica, ampak nekaj neumesnega. Tako kot če bi jaz rekla npr. otroku, da zato, ker je odgovarjal, zdaj ne sme gledat tv. Kakšno povezavo ima to? Mogoče edino v primeru, da gledanje tv vpliva tako nanj, da od tam pobira neustrezne izraze in neustrezno "vljudnost", pa je zato neprimerna. Lahko mu npr. rečem, da morabiti doma ob osmih. In če zamudi eno uro povem, da mu ne zaupam več, da bo prihajal točno - torej je posledica, da ga ne morem več spustiti ven, dokler ne bom prepričana, da se ne bo spravljal v nevarnost, ko bo zunaj do devetih, se pravi da bo točno prišel. Otrok bo dobro razumel povezavo in se bo izogibal naslednjič narediti nekaj, kar ima slabe posledice.
Ali če ti rečem drugače. Heroina nisi začela jemat iz točno določenega vzroka. Strah te je bilo, da ne bi od njega umrla. V službo ne zamujaš iz točno določenega razloga. Strah te je zgubiti službo. Učila si se za šolo. Strah te je bilo, da bi ponavljala ali izdelala preslabo za tvoje pojme. Večino reči delamo tako kot delamo, ker nas je strah. Prav je, da nas ni preveč reči strah. Fajn je biti pogumen. Ampak preveč pogumen pa spet ni ok, ker je logična posledica le-tega, da rineš v nevarnosti. Ne samo v zoprne reči, predvsem rineš v nevarnosti, čisto življenjske: začneš jemat heroin, zgubiš službo, padeš v šoli....nekdo na cesti te pretepe, ker si mu nekaj tako predrznega zabrusil, ne zmoreš biti v nobeni družbi, ker si tako pogumen, da si že nevljuden in nesramen.....
Iz zgoraj naštetega izhraja, da moramo biti ravno prav predrzni in pogumni in ravno toliko prestrašeni v določenih rečeh - ker nam to omogoča lagodno in varno življenje. Se pravi nobena skrajnost ni dobra. Torej moramo otroku omogočiti občutiti ravno prav logične življenjske posledice (ali kazni, če hočete), ki se ravno tako logično zgodijo v življenju že same po sebi, da napeljujejo otroka k razmišljanju, da se to ne splača počet- če se tega nauči v družini, je bolj verjetno, da bo razumel naravne zakone in naravne posledice, ki se dogajajo ljudem in ne bo silil čez meje varnega, oz. rinil v nevarnosti tam, kjer je to življenjsko nevarno.
Zato trdim, da so posledice edina pametna reč, ki jo starš lahko uvede in izvaja.
|
Natisni
saj res, da je zdaj ljubi mir, ko je v sobi
