Poka
|
Moja dva sta oba brez službe, moj brat pa je študent. Trenutno začasno živim doma, ker sva z mojim prodala stanovanje in po petih letih, ko me ni bilo, opažam, da moj brat ni čisto nič osebnostno dozorel. Star je 22 let in po vseh merilih bi mogel znat poskrbet zase. Ko je npr. kosilo, si gre on namesto tega kupit kebab in starša mu celo dasta denar za to. Malo mogoče komentirata, ampak izid je vedno isti. Za oblačila je ta mesec zapravil čez 200 EUR denarja od staršev, denar naj bi vrnil. So bile same znamke... Moji mami sem posodila denar za kredit, ki mi ga je zdaj sicer deloma vrnila, drugo pa mi bo vrnila, ko bo lahko. Nisem ji postavila roka, kdaj. Čeprav denar zelo potrebujem, ker zidava in gre res na tesno- veliko narediva sama. Ko sem imela rojstni dan, mi je čestitala samo mama, očim pa ji je rekel (v sosednji sobi), da me sigurno ne bo cel vikend, ker mi je po njegovem škoda denarja za to. Mama, namesto, da bi rekla karkoli, je bila tiho, nekaj je pritrjevala, nisem niti slišala. Ampak tisti mesec sem ji posodila nekaj čez 800 EUR, skoraj celo svojo plačo. Brat je obljubil pomoč pri določenih delih, pa je potem zatajil. Ni se niti opravičil. Pa bi mu moj plačal ure. Na koncu nama je čisto en skoraj nepoznan človek, kar se tiče kariere na dokaj visokem položaju, materialno precej premožen - delal skoraj zastonj. Ni hotel plačila, pa se ne poznamo dolgo. Spoznali smo se, ko nam je enkrat že delal na parceli, ker si je za hobi kupil neko orodje... V bistvu me skrbi nekaj - pa sicer vem, kaj boste rekle... Prihaja čas, ko mora moj brat dobit štipendijo. Pa ne vem, če jo bo dobil - glede na njegov odnos do študija. Tudi če naredi vse izpite, bo težko - pogoji so dokaj strogi, upoštevajo se dohodki preteklega leta, ko so bili dohodki glede na dve plači in pa nepremičnina, še dokaj povprečni. Moja mama me bo verjetno prosila za pomoč - ki je pa jaz ne upam nudit. Prvič je to, da potrebujem denar, ker se morava preselit. Drugo je to, da imam službo samo še do novembra, naprej pa niti sama nisem prepričana - ampak imam sicer alternative, ampak za tealternative bo treba spet ful delat - in se mi zdi zamalo to, da moramo nekateri skoraj crknt za prežiuvetje, eni pa pričakujejo, da bo vse padlo z neba. S fantom imava tudi firmo, sicer, ampak v trenutni situaciji denar ne pade z neba - za karkoli je treba zelo delat, pa včasih niti to ne pomaga. Nikoli nisi prepričan o prihodnosti - čeprav se trenutno ne pritožujem nad svojimi dohodki - mislim samo v naprej in poskušam bit realna. Moj brat je v slabšem položaju kot jaz - imela sem Zoisovo štipendijo. Če je nebi imela, bi pač delala. Moj brat bo očitno mogel delat - kar je za njega znanstvena fantastika. Ne vem torej, kako naj to razložim mami, ko me bo vprašala - glede na to, da pa dejansko tudi ona trenutno zelo pomaga meni, ker mi nudi streho nad glavo, dokler se ne selim (za stroške dajeva polovico, mogoče celo več...). Moji bi lahko naredili veliko stvari drugače - če si brez službe, se po mojem ne moreš hecat... Nič ne razmislijo, kaj je OK in kaj ne, hrana se meče proč, kupuje se npr. tudi dražja živila... Vedno imam občutek, da sem za nekaj odgovorna... Ker sem si mogla vse priskrbet sama, ampak sem bila vedno najslabša - po njihovem. Na srečo - nisem edina... Enako je z nekaterimi sosedi - imamo super sosede, s katerimi se moji ne pogovarjajo, ker so po njihovem čudni...
|