|
RE: kako veš, kdaj se začne... 12.5.2006 11:33:29
|
|
|
|
Pingvinčica
|
Nick: Tia2005 PORODNA IZKUŠNJA Z ZAMUDO Odločila sem se da z vami delim mojo porodno zgodbo. Pa se nekako nisem spravila zraven, da bi jo napisala. Po skoraj enem letu pa sem le naša čas. Vse skupaj se je začelo že 3 tedne pred rokom, ko je zdravnica na UZ ugotovila, da pupa ni obrjena na glavo , ampak sedi. Odločitev CR ali obrat je bila zelo težka, saj je bil prisoten strah, da bi šlo kaj narobe. Do takrat za obrat sploh še nisem slišala oz. mu nisem posvečala pozornost. Na koncu je padla odločitev obrat Tudi z pomočjo RR. 12.5.2005 sem šla v bolnišnico, in vse je potekalo b.p, razen mojega strahu. se je v prvem poiskuso obrnila na glavo, čez 2 ure sva lahko šli domov. Ni mi žal, da sem se odločila za obrat, ker lahko rečem da ne boli nič. Res se pa lahko kaj zakomplicira, če bi se ovila okoli popkovina, sami ti tako delajo zraven UZ, takoda jaz sem ji zaupala. V nedeljo sem opazila malo krvi, mislila sem da je čep, potem pa se je vse umirilo. V sredo sem šla še na redni pregled. Nič ni kazhalo, da se kaj dogaja. V petek zjutraj pa spet opazim malo krvi. Kličem zdravnico, ki reče naj se grem kar v porodnišnico pokazat, ker lahko da je to-to. Pregledali so me in rekli da je vse ok in še nič ne kaže da bo kaj, da je pa boljše, da ostanem pri njih čez noč, da me bodo naslednji dan pregledali še 1x in naredili UZ. Popoldne sem se šetala z dragim sem ter tja in se počutila tako kot ponavadi. Zvečer smo še z ostalimi iz oddelka gledale tv (zadnja oddaja sanjske ženske lani). Okoli 22 sem šla še pod tuš ter poklicala dragega. Potem pa sem se hotela vleči pa me je nekaj začelo tako narahlo špikati. MIslila sem da so lažni popadki ter zaspala do polnoči. Potem pa so me zopet zbudili popadki pa bolnišnične postelje. Do 2 zjutraj sem si merila popadke pa so bli tam nekje na 8 minut. Nekaj čez drugo uro sem klicala dragega, da ne vem kaj se dogaja . Odločila sem da poiščem eno sestro in ji povem situacijo. Reče: Ja, bomo naredili CTG, pa bomo vidli bla sem preklopljena na CTG do okoli 3.00, sestra pogleda in reče nič ne kaže popadkov. Mal mi je blo čudn, ker neki se je pa mogl dogajat. Potem pa mi le tipa trebuh in ugotovi da imam popadke na 5 minut, ampak še niso dovolj močni. Reče naj grem ležat še za kakšno urco. Pa ja. Seveda nisem šla ležat ampak sem hodla sem pa tja po hodniku. Grem na wc - kril Kličem dragega mu povem, da naj bo pripravljen, če bo treba pridit. Nekaj čez 4.00 sem skupaj z sestro šla proti porodnemu bloku. Pridem dol, ura je mogla biti že blizu 4.30 in mi reče sestra iz porodnega bloka, da naj se vsedem. Trde lesene klopce jaz popadki ni šlo. Hodim gor in dol, sestra to vidi in reče: Ja vsedte se, jaz pa odgovorim da ne morem. Ona meni jaz kaj je tak hudo. Ne ni tak hudo sam sedet pa ne morem več. Zdravnica je prišla okoli 4.40. Vpraša kaj je. Odgovorila sem da mam menda popadke. Ni blo nič tak groznega, da se ne bi dal zdržat in če bi bla doma bi jaz buča neumna še kar čakala. Mi tko bol hladno reče ja bomo pogledali kaj se dogaja. Grem in se vsedem na stol: 7cm odprta. Panika. Pokličite fanta, naj pride, pa kar, ker drugače bo prepozno. Sem mislila,da se norce dela, saj piše v knjigi da prvi porod pa traja približno 12 ur. Pol bi v najboljšem primeru jaz mogla rodit okol 10.00. Je itak mislu da se norce delam. . Zdravnica mi je predrla mehur. Grem pod tuš. Ura je bila okoli 5 grem v porodno, ker nisem mogla več kar na sred hodnika stat. 10 minut kasneje se mi pridruži še dragi. Priklopli so me na CTG in jaz kar naprej a je vse v redu. In moj dragi ja. je. Bla sem ful živčna. Popadki zdržni, ampak jaz vpršam okoli 5.30 će bom lahko kasneje dobila kaj proti bolečinam. Pa mi babca odgovori da ne ker bomo kar rodili. Mene je skor kap, a tak hiter al kaj. Dragemu sem še rekla, da to pa ni tak hudo kot pravjo. Je rekel da naj bom raje tiho da me ne bo zagrablo. Se menima še kako ji bova dala ime, ker ga nisma mela zbranga. Pa sma se odločla, da počakamo, da jo vidimo. Prediham še nekaj popadkov in okoli 5.45 je prišla babca in dala dovoljenje za potiskanje. Ob 5.55 sem imela mojo zlato pupo že na rokah. Dala sva ji ime Tia. Mere: 49 cm in 3350 g. Vse to se je dogajalo lani 21.5.2005. Kmalu bo na okoli eno leto in naša pupa je že pravi mali človeček, ampak spomini so pa živi, kot da bi minil komaj kak dan. Porod je potekal super le dojenje nama ni steklo. Tia sploh ni hotela zagrabit, tako da sem si mleko stiskala in ji ga dajala po flaški vse do 7 meseca. Osebje v bolnišnici še kar, samo dobiš občutek, da če ne dojiš pa nisi mama. Kot da je glavna stvar starševstva dojenje. Mislim da je vse kaj drugega še bolj pomembno. To je bila naša porodna izkušnja, vsem ki jih pa to še čaka pa želim čim lažji porod in zdravo
|
|
|