tlb
|
Pozdravljene!
Potrebujem kak dodaten nasvet, kako se poskusit približa naši 4 letnici, ki je že od nekdaj bolj "zaprte narave" (jaz sem bila baje čisto enaka....).
Kadarkoli jo kaj muči (se opazi na obnašanju-postane zelo cartljiva, občasno pa tudi bolj nagajiva-za nagajivost prej "gor pridem", kaj je narobe....) je zeeeeeelooooo težko ugotoviti, kaj jo muči, ker sama NE pove.
Ne silim vanjo, povem ji, da lahko meni vse pove, tudi če misli, da mi ne bo všeč, poskusla sem se že pogovarjat z njeno najljubšo plišasto igračko (ki gre povsod z njo), pa mi tudi "lutka ni odgovrajala", tamala mi je celo prepovedala jo spraševat take stvari.....DA bi se kdo drug pogovoril z njo-ni šlo, je kar tiho ali pa spretno menja temo ali pa reče, da se o tem noče pogovarjat.
Sedaj ima prav krizo, nekaj jo očitno muči, veliko je žalostna, tudi v vrtcu so opazili, pa tudi vzgojiteljici ne vesta, kaj bi lahko bilo....
VČasih čez teeeeeedne pove, da je "takrat in takrta nekdo rekel to in to...." (jaz se sploh ne spomnim, naprimer....) in potem za nazaj ugotovim, zakaj se je spremenilo njeno obnašanje.....in potem kar traja, da nekako sama pri sebi predela, karkoli jo pač muči.....
meni se pač detece smili, se mi zdi, da če bi malo več povedala, da bi lažje sama "vozla", tako pa jo vidim, da je žalostna, pa ne zna (al pa noče?) povedat, kaj je narobe....poskusim ji ponudit nekaj "rešitev" oz. ugibam, kaj bi jo mučilo, preveč pa tudi ne, poskušam ne silit vanjo. (ne hodim za njo in jo gnjavim, ja zakaj pa si žalostna.....pa petkrat isto vprašanje...mogoče bi morala? velikokrat že ob prvem vprašanju postane "jezna", kar zarenči, pa reče pusti me....okej-ji povem, da če želi, mi lahko kasneje pove, da jo bom poslušala-in takrat tudi odložim vmorebitno delo (itak je gospodinjski opravek, pa mi paše) in se ji posvetim. ampak taki trenutki so redki; tj, da bi prišla in povedala, kaj jo muči)
npr.-primer, ki mi pade na pamet: pred časom je zvečer kar naenkrat nekaj jokala in mi potem isti večer povedala, da joka, ker bi se rada poročila z atijem, jaz pa sem ji pred tem rekla, da saj ati je že poročen, pač z mano in da se bo ona z nekom drugim poročila, bla bla bla, sva se zabavali (si je izbrala ženina in sva se smejali, pa imela bo roza oblekco....). To je bilo enkrat popoldan. No, zvečer pa jok in potem pove, da ona se hoče z atijem poročit in hoče stanovat VEDNO pri naju, ne pa da bo morala v drugo hišo, ko je mi ne bomo več rabli.....pa ji česa takega res ni noben rekel (da bo morala kadarkoli kam drugam stanovat-pač upam, da si bo v "odraslosti" premislila  ), jaz sem ji samo rekla, da ati je že moj, da je že z mano poročen. in takrat ni bilo nobenih znakov, da bi jo to kakorkoli prizadelo, sva se res hecali in se ob tem smejali in sanjarili......
Potem pa zvečer- je taaaaaak milo jokala, kot da jo od naju naganjamo! Še sama sem skoraj začela jokat, ampak na srečo, je sama povedala, kaj jo muči. Pač imamo zdaj plan, da ko bo primeren čas, se bo pač poročila z atijem, jaz pa bom živela pri njiju (to je njena rešitev; mene je samo vprašala, če se lahko poroči z atijem.....sem ji dovolila, zdaj pa ne vem, če sem "popustila joku"? pojma nimam.....občasno mi je res hudo, ker ji ne znam pomagat vsaj malo.....)
je pa res dokaj samostojna punca,velikokrat razmišlja o takih stvareh, da me včasih kar kap, od kod ji kaj takega (saj večinoma so to lušne stvari, pa takrat uživam in se ne sekiram ).....nekje nekaj sliši in potem sprašuje....npr. zdaj je prav sočustvovala s Haitijem (je ujela pri poročilih....) in potem ima 101 vprašanje.....občasno pa kaj sliši in potem ne vpraša, samo jo začne "nekaj mučit" in se ne "odpre".....
uf, sem se razpisala; upam, da jevsaj približno razumljivo, kaj me muči....
bom z veseljem prisluhnila vsem idejam in tudi morebitnim kritikam.
Hvala!
Pa lep preostanek zime
|
Natisni
. 
.
nič od nič....kak je blo? vredu....kaj ste jedli? župo....kaj ste delali? tišina....a ste bli na sprehodu? tišina....
