ronja
|
Mislim, da je precej tega že v človeku samem ali pa to dobiš v prvih letih, ko se še ne zavedaš dobro. Se mi zdi, da se mi nikoli ni bilo treba trudit za to, da bi bila optimistična. Jasno, da me skrbi, če je kaj narobe - sploh če gre za druge, zase res nisem panik, ampak nekje v sebi sem vedno prepričana, da bo na koncu vse ok.
Nekateri pravijo, da so taki otroci, katerih mame so bile v njihovih najzgodnejših letih srečne, zame bi to držalo (moja mami je bila takrat res najbolj srečna, vsaj tako pravi).
Sicer pa se strinjam s Plauchem (avtor knjige Zadnje predavanje, se ti splača prebrat) - optimist si lahko, če si pripravljen na vse, tudi na najslabšo možnost.
Recimo zadnjič se je Lejla igrala z dedom in ni vedel, da se mu misli okoli obrnit, ko jo je držal in jo je potem fejst bolela rokica. Potem se je potolažila, ampak naslednji dan jo je strašno začela bolet rokica, ko se je naslonila nanjo, medtem ko jo je oči držal za to roko. Sta šla z očijem na urgenco in sem bila živčna ko  ! Seveda me je ful skrbelo, z njo nisem mogla, ker imamo 2 tedna starega dojenčka, tako da sem res lahko samo čakala doma - groza zame. Ampak moje misli so bile na tem, da naredim čim boljše v dani situaciji: torej sem jima spakirala dve kinder jajčki za seboj (ker sem vedela, da bo morala vsaj 2x do zdravnika - ker gre vmes še na rentgen), pa sok, pa rekla,d a naj ji ne da, dokler ne ve, a je kaj zlomljeno (sicer bi se to itak sam spomnil, saj je bil dovoljkrat polomljen, da ve, da ti ne dajo anastezije na poln želodec), potem sem lubija reveža še takoj klicala, da naj vzame iz avta knjigico, ker sem pozabila dat zraven v torbo kako knjigico (na urgenci se pač čaka). Ko me je klical vmes (po prvem pregledu zdravnika), da gresta slikat in čakata, sem rekla, da naj zateži, da ji dajo gor un predpasnik, da ne bo dobila sevanja v jajčnike (bi rada bila kdaj babi;). Pa da če bo kaj zlomljeno, da naj prideta vmes domov, da ne bosta tam čakala 6 ur, ker je jedla prej. In da bi v tem primeru rada šla z njo tja. Bilo me je ful strah, da bi imela res kaj zlomljeno in bi morala v anastezijo, ker se pri malih otrocih večkrat zakomplicira, ampak naredit glede tega itak nisem mela kaj - torej se pač osredotičiš na tisto, kar lahko narediš v dani situaciji. Tu je po moje ključ do uspeha.
Ko sem bila zdaj noseča s Svitom, sem imela nosečniško sladkorno, prezgodnje in še kup drugih problemov. IN sem ves čas tehtala, kaj in koliko lahko delam, da se mi mali ne bo rodil prezgodaj zaradi teh bedarij in kaj lahko naredim, da mu ne bi bilo hudega. Paziš tam, kjer lahko, ostalo pa pač zaupaš, da bo ok. Če ne bo, imaš pripravljen plan b, c, d, e, f... KO sem šla prvič v p., ker sem imela redne popadke v 33. tednu, sem naslednji dan pripravila torbo za v p. In probala zrihtat vse, da bi bilo pripravljeno, če bi se kaj res zgodilo. Ko sem bila v porodni sobi, sem razmišljala, da kadar imaš porod, ti rečejo, da se sprosti, da se boš hitreje odpirala in da živali lahko prestavijo porod, če se približuje nevarnost in so v stresu - to ustavi popadke, če porod ni že preveč napredoval. Torej sem razmišljala, da je verjetno čisto ok, če se sekiram in sem bila še naprej živčna, hehe. Mogoče se sliši trapasto, ampak s tem, ko pač probaš vsakič naredit to, kar misliš, da lahko, imaš občutek, da nekaj počneš in nisi samo ena žrtev, ki jo usoda premetava sem pa tja. In če imaš občutek, da imaš vsaj malo usode v svojih rokah, je lažje - ker se osredotočiš na to, da boš tisto malo krmilil prav. Tako to meni dela, ne vem, če je to univerzalen nasvet (verjetno ne, smo različni, to, kar mene pomirja, bi ene spravilo v paniko...)
Kar se moje službe tiče, sem skoraj ziher, da je zelo malo šans, da bi mi po izteku pogodbe lahko podaljšali - ne, da ne bi hoteli, samo vem, da ni denarja trenutno... In imam pač plan b, c, d... kaj bom počela, če to ne bo šlo, pa kaj bom počela, če plan b ne bo šel itd... In to me pomirja, ker vem, da nekaj bo vedno ratalo.
Edino, pri čemer nimam plana b oz. ne vem, kako bi/če bi to preživela, je, če bi se kaj zgodilo mojim ljubim... Če bi se lubiju, bi si takoj poiskala psihologa/psihiatra, ker ne vem, kako bi lahko šla čez to v doglednem času, kar bi pa morala zaradi malih. Če bi se pa malim, pa sploh ne vem, če bi kdaj lahko šla čez. Če bi se vsem 4im, bi se fentala, nima več smisla karkoli gruntat, ker ne bi mela motivacije it čez to.
Tako da kadar je kaj narobe, si vedno rečem, da sem v bistvu srečna: imam lubija, imam otroke, toliko, kolikor jih želiva, imam ljudi, ki me imajo radi, živim tu, kjer nisem ves čas v strahu, da me bo kdo posilil ali pretepel, lahko rečem, kar mislim, lahko grem sredi noči kamor čem, sem sita in na toplem, zrak ni tako onesnažen kot v velikih mestih, ima dovolj kisika, lahko grem k zdravniku, ni mi treba plačat za nobeno življenjsko pomembno zdravilo, niti za veliko preventive pri otrocih, lahko si privoščimo dopust,... Ma, kako ne bi bila optimistična? Veš, kako mali delček sveta ima vse to - in to hkrati?
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
